S pomočjo konservatorjev-restavratorjev dokumenti živijo naprej
Pomembno poslanstvo NUK je zaščita, restavriranje, konserviranje, varovanje in ohranjanje bogatega
knjižničnega gradiva, za kar skrbijo v Oddelku za zaščito in restavriranje. Vrata v vznemirljivi svet
rokopisov in starih tiskov na porumenelih papirjih, pa tudi v novejše knjižnično gradivo, potrebno
zaščite ali obnove, nam je v pogovoru odprla konservatorka-restavratorka Meta Kojc.
Kaj počnete konservatorji-restavratorji v knjižnici, kot je NUK? Sama sem prišla v NUK konec leta 2005, sprva je bilo to moje študentsko delo, izdelovala sem zaščitno opremo za naše najstarejše in najdragocenejše knjige – rokopisne kodekse in inkunabule. Tako sem se počasi začela seznanjati z delom, ki ga opravljam sedaj. Spomin na moj prvi obisk restavratorske delavnice je po meri izdelan kup škatel z zame zelo dragoceno vsebino – zapuščino našega avantgardnega pesnika Srečka Kosovela. Spomnim se obžalovanja ob spoznanju, da je konservatorsko-restavratorsko že urejena in da pri tem nisem sodelovala, saj Kosovela obožujem. Kot konservatorka-restavratorka skupaj s sodelavkami in sodelavci skrbim za naše najdragocenejše gradivo, govorim o gradivu, ki ima status kulturne dediščine. To so literarni arhivi naših pesnikov, pisateljev, znanstvenikov in raziskovalcev, pa slikovno, kartografsko in notno gradivo, drobni tiski … Po najboljših močeh se trudimo, da za to gradivo ustrezno poskrbimo, je pa včasih precej težko, saj se zdi količina gradiva, ki nam ga uspe konservirati-restavrirati, kot kaplja v morje. Če vzamemo za primer literarni arhiv Edvarda Kocbeka, ki obsega okrog 150 map raznovrstnega gradiva. Po grobi oceni za konservatorsko-restavratorsko obravnavo ene mape – s tem mislim vse postopke, ki jih lahko izvedemo, da gradivu podaljšamo življenjsko dobo, konservator-restavrator potrebuje približno en mesec. Z zelo preprostim izračunom lahko ugotovimo, da bi obravnava celotne zapuščine zahtevala več kot deset let dela … In takšnih zapuščin je v NUK-u mnogo.
Razložite nam razliko med konserviranjem in restavriranjem. Lahko bi rekli, da je osnovna razlika med pojmoma konserviranje in restavriranje stopnja posega v obravnavani objekt. Pri konserviranju gre namreč za ohranjanje obstoječega stanja, torej predmet skušamo ohraniti takšen, kot je, z vsemi poškodbami in nefunkcionalnostmi, medtem ko gre pri restavriranju za aktiven poseg v predmet, za povrnitev njegove celovitosti in ponovne uporabnosti. Če govorimo o knjigi – predstavljajmo si recimo knjigo s poškodovano platnico in vezavo. Pri konserviranju jo bomo samo ustrezno zavarovali pred nadaljnjimi poškodbami, zanjo bomo izdelali primerno zaščitno opremo, jo skušali hraniti v stabilnem okolju ter z njo ravnati karseda previdno. Z restavriranjem pa bomo vanjo posegli aktivno, popravili bomo njeno vezavo in platnico, da bo knjiga znova funkcionalna in se jo bo dalo brez strahu pred nastankom novih poškodb znova uporabljati. Na tem mestu moram poudariti, da je tudi z restavriranimi predmeti treba ravnati skrajno previdno, saj so to največkrat zelo stari objekti, vemo pa, da se materiali med staranjem spreminjajo in razgrajujejo, posledično pa so krhki in nagnjeni k nastanku poškodb.
Pa preventivno konserviranje? To je, povedano z drugimi besedami, skrb za zbirke. S prepoznavanjem in zmanjševanjem tveganj za predmete kulturne dediščine stremimo k upočasnjevanju razgradnih procesov v gradivu, preprečevanju nastanka poškodb ter posledično podaljševanju obstojnosti gradiva. To dosežemo z uporabo ustrezne zaščitne opreme (ovoji, mape, škatle itd.), stalno kontrolo pogojev hranjenja (temperatura, relativna vlaga, svetloba), pravilnim ravnanjem z gradivom, uporabo dvojnikov namesto originalnega gradiva, kadar je to mogoče, ter pravilnim ukrepanjem v primeru nesreč. Bi pa tukaj rada poudarila, da za preventivno konservacijo nismo zadolženi samo konservatorji-restavratorji, ampak vsi zaposleni, ki imamo na kakršenkoli način opravka z gradivom.
V kakšnih pogojih se hranijo občutljiva knjižnična gradiva? Tukaj lahko povem, da knjižnično gradivo niso samo dokumenti na papirju, temveč tudi gradivo na pergamentu in drugih tradicionalnih nosilcih, pa fotografije, magnetni in optični nosilci ter podobno. Vse našteto gradivo ima seveda zelo različne optimalne pogoje hranjenja, samo na primer pri fotografiji se ti spreminjajo tudi glede na posamezno vrsto fotografije oz. fotografskega nosilca, nekatere bi morali hraniti celo v pogojih pod 0 °C. Lahko bi rekla, da je skupni imenovalec vsem hranjenje v čistem, dobro prezračevanem okolju, v odsotnosti svetlobe – tudi svetloba na gradivu povzroča nepovratne poškodbe, pri konstantnih pogojih hranjenja – čim nižji temperaturi in relativni zračni vlagi. Za ilustracijo – vsako povišanje temperature za 10 °C pospeši procese razgradnje v papirju za dvakrat.
Vrniva se k restavriranju, ali pri tem tudi rekonstruirate pisavo, tisk, morda risbe? V naši delavnici skušamo čim manj posegati v obravnavane predmete, zato izgubljene pisave in risbe ne dopolnjujemo oz. rekonstruiramo. Še posebej bi bilo problematično, če bi poskušali predmet rekonstruirati, pri tem pa ne bi bilo dovolj informacij o izgubljenem zapisu oz. risbi. Trudimo se, da je naš poseg čim bolj diskreten, da ohranimo kar največ originala in da predmeta po nepotrebnem ne spreminjamo. Drugače postopamo, če recimo v natisnjeni knjigi manjka kakšen list oz. njegov del. V takem primeru je mogoče, če seveda imamo oz. lahko pridobimo kopijo, z njo dopolniti original, vendar moramo to narediti tako, da se od njega razloči, saj ne želimo zavajati in prikazovati, da je objekt popoln, če to ni res. Pri tem se odpirajo nove možnosti z uporabo digitalnih tehnologij, saj je mogoče v tem okolju hitreje, učinkoviteje in kar je najbolj pomembno, brez posega v originalno gradivo rekonstruirati manjkajoče dele. To so zelo uporabna in učinkovita orodja, na primer pri konserviranju-restavriranju fotografskega gradiva.
Vas pri restavriranju zanima zgolj tehnični vidik ali se ukvarjate tudi z vsebino? Kot konservatorje-restavratorje nas mora zanimati predvsem tehnični, materialni vidik. Ker pa so postopki obravnave dolgotrajni, z dokumenti živiš skozi daljše časovno obdobje in pri tem, sploh če imaš afiniteto do teh stvari, do neke mere srkaš tudi vsebino. Teh stvari ne moreš kar zanemariti. Meni se včasih zdi, da me zgodbe, ki jih nosijo ti dokumenti, spremljajo skozi življenje in zaradi tega sem bogatejša. Cankarjevi rokopisi so me denimo fascinirali predvsem zato, ker je iz njih razvidno, da je imel zgodbo pred zapisovanjem v svoji glavi že do potankosti izdelano, saj na njih ni veliko popravkov, njegova pisava je lepa, berljiva, lahko bi celo rekli, da kaže na zelo urejenega človeka. Njegovo življenje, ki se tudi odstira iz njegovih pisem in korespondence pa nam kaže precej drugačno sliko, boema in posebneža, ki mu v tistem času vsekakor ni bilo lahko. Še bolj me je pretresla tragična usoda njegove sodobnice Zofke Kveder in sploh vseh žensk, živečih na prelomu 19. in v začetku 20. stoletja. Spomnim se pisma učiteljice, v katerem se Zofki Kveder, takrat urednici lista Ženski svet, opravičuje, ker ji še ni uspela poslati denarja za naročnino, ji v njem orisala svojo revščino ter zapuščenost v zadnjem selu na Kranjskem ob zeleni Kolpi in samoto, ki uničuje. Moram reči, da me je to pismo pretreslo do obisti …
Potem se vas je najbrž dotaknila tudi Kajuhova usoda, ko ste se ukvarjali z njegovo zapuščino ob pripravi razstave ob 100. obletnici pesnikovega rojstva? Res je, v zadnjem letu sem konservirala-restavrirala dokumente iz zapuščine Karla Destovnika Kajuha, ki je zame neprecenljive vrednosti. Bil je namreč eden izmed prvih pesnikov, ki sem jih prebirala, zato je bilo zame konserviranje-restavriranje njegovih rokopisov, pisem in osebnih dokumentov poseben privilegij. Že kot otroka sta me pretresli in nagovorili njegova usoda in potreba po izboljševanju sveta. Stara mama, ki je izhajala iz Belih Vod, kjer je Kajuh padel, mi je pripovedovala o tem, kako je pred smrtjo s svojimi soborci počival na njihovi domačiji, o utrujenih in izčrpanih vojakih, pa tudi o vozu, na katerem so mimo njihove hiše pripeljali mrtvega pesnika. Štel je samo enaindvajset let … Vsi ti dokumenti so nastajali v zelo turbulentnih in negotovih časih druge svetovne vojne in če samo pomislim, kakšen nečloveški napor in idealizem je predstavljalo na primer tiskanje pesniške zbirke v improvizirani gozdni tiskarni sredi najhujše zime, še bolj spoštujem in cenim človeško potrebo po ustvarjanju umetnosti in dokumente, ki so nam jih ti ljudje zapustili. Tudi zgodba o tem, kako so se nekateri od teh dokumentov ohranili, je naravnost pretresljiva – Kajuh jih je v kovinski škatli zakopal pod češnjo na vrtu svoje ljubljene Silve Ponikvar, s katero sta si dopisovala, ko je bila ujeta v nemških zaporih. Želela je, da se ohranijo vsaj pesmi in pisma, če že njima ne bo usojeno preživeti.
Katero pa je bilo najbolj dragoceno, najpomembnejše gradivo ali morda najstarejše gradivo, ki ste ga restavrirali? Moram priznati, da redko oz. nikoli ne razmišljam o gradivu na ta način. Zame ne obstaja najvrednejše gradivo v smislu cene, starosti in obče pomembnosti. Verjetno je bila najstarejša knjiga, ki sem jo restavrirala, nemška biblija iz leta 1530. Vendar se dosti raje ukvarjam z literarnimi zapuščinami, tudi če niso tako stare. Povedati moram še, da je, čeprav se sliši paradoksno, bolj kot starejše gradivo ogroženo gradivo, ki je nastalo v zadnjih sto sedemdesetih letih. Tega je tudi največ in najhitreje propada, zato se moramo trenutno ukvarjati predvsem z reševanjem tega.
Zakaj je tako? Največji problem za hitrejše propadanje gradiva, nastalega v zadnjih dvesto letih, je slaba obstojnost papirja, ki se je že kmalu po začetku izdelovanja v srednjeveški Evropi uveljavil kot glavni nosilec informacij. Vse do druge polovice 19. stoletja je bil izdelan iz kakovostnih surovin, konopljinih, lanenih in bombažnih krp, ki imajo visoko vsebnost celuloze. Na začetku 19. stoletja pa so ga zaradi povečanja potrebe po papirju začeli proizvajati industrijsko, hkrati pa so za njegovo izdelavo začeli uporabljati surovine slabše kakovosti, tudi nekakovostna lesovinska vlakna. Na prelomu stoletja so spremenili še postopke klejenja, papir so začeli klejiti v kislem mediju in to so glavni razlogi, da takšen papir danes pospešeno propada. Za ilustracijo – življenjska doba papirja se je skrajšala z nekje 1000 na dobrih 100 let. No, moram povedati še, da so v devetdesetih letih 20. stoletja zaradi okoljevarstvenih zahtev spremenili nekatere postopke v proizvodnji papirja, zato je od takrat papir spet bolj trajen.
Študirali ste restavratorstvo na ALUO. Ste se že na fakulteti usmerili oziroma ozirali po restavriranju papirja, knjig? Študij nas je usmerjal predvsem v restavriranje različnih likovnih del, od mozaikov, stenskih poslikav do lesene plastike in štafelajnih slik. Nič od tega me ni zares pritegnilo, zato sem v tretjem letniku, ko so v Narodni galeriji iskali nekoga z zanimanjem za delo na področju papirja, pograbila priložnost. Tam sem pridobila svoje prve izkušnje pri konserviranju in restavriranju likovnih del na papirju in ustrezni skrbi zanje. Vendar to še ni bilo to. Želela sem si delati v knjižnici. To se je po nekem čudnem spletu okoliščin tudi zgodilo.
Vas je torej v NUK poleg strokovnega znanja vlekla tudi ljubezen do knjig? Vsekakor imam knjige zelo rada že od nekdaj, rada berem, rada pa sem tudi obdana z njimi. Spomnim se, da sem se že majhna doma igrala knjižnico, katalogizirala sem svoje knjige in se pretvarjala, da jih izposojam imaginarnim obiskovalcem. V spominu mi je ostal tudi profesor zgodovine, ki je pri eni prvih ur vzel v roke knjigo kot svetinjo in nam položil na srce, da je to vrednota, ki jo je treba nadvse ceniti in s spoštovanjem z njo tudi ravnati. Ja, vsekakor me je v NUK vlekla ljubezen do knjig – a sem tu našla še veliko več.
Kakšen je vaš intimni odnos do knjižne zapuščine? Kaj vam pomeni, da neko staro delo iztrgatepozabi in ohranite za zanamce? Zame je predvsem nezamisljiv privilegij, da delam s temi dokumenti. So vpogled v neko nedoživeto in neobstoječo preteklost, ki pa na neki čuden način, preko njih živi naprej. Vsebino je mogoče posredovati tudi na drugih nosilcih. Ampak držati v rokah pesem, natipkano na pisalnem stroju sredi najhujše vojne vihre, z avtorjevimi ročnimi popravki, čutiti materialnost (ter hkrati krhkost) papirja in vedeti, da je po njem drsela roka Pesnika, pa je nekaj popolnoma drugega … Vesela sem, da tudi s pomočjo konservatorjev-restavratorjev ti dokumenti živijo naprej in so na voljo raziskovalcem, ki se vsebinsko ukvarjajo z njimi.
Ampak živimo v času digitalizacije, kakšna je vloga konservatorjev-restavratorjev v tem procesu? Zaželeno je, da se hkrati s konservatorsko-restavratorskim posegom dokumenti tudi digitalizirajo, original pa je tako bolje zaščiten, saj se ga manj uporablja. Konservator-restavrator pri digitalizaciji svetuje in sodeluje pri izboru gradiva, ki se ga namerava digitalizirati. Zelo pomembno je, da se med digitalizacijo izognemo nastanku novih poškodb na dokumentih. Kadar je gradivo že v preveč slabem stanju, da bi ga sploh lahko digitalizirali, nastopimo mi. Na primer – arhitekturni načrt na transparentnem papirju, desetletja shranjen večkrat zložen v ne ravno idealnem okolju – takšnega dokumenta brez konservatorsko-restavratorskega posega ni več mogoče razgrniti, ne da bi pri tem nastale poškodbe, poleg tega bi bil zajem slike precej nekakovosten. Problem je tudi digitalizacija knjig z občutljivo vezavo. Z njimi je treba ravnati zelo previdno, jih med digitalizacijo ustrezno podpirati in uporabljati primerno strojno opremo, ki omogoča optimalen zajem slike s kar najmanjšo obremenitvijo knjige.
Se je tehnologija restavriranja od vaših začetkov pred približno 20 leti kaj spremenila? Ne bi rekla, da se je tehnologija od mojih restavratorskih začetkov kaj dosti spremenila. Se pa postopoma uvajajo postopki, ki so manj invazivni in manj posegajo v original. Materiali, ki jih uporabljamo pri našem delu, morajo biti z originalom kompatibilni, tako da uporabljamo materiale, ki so originalnemu gradivu sorodni ali so se uporabljali historično. Pomembno je, da ne vsebujejo snovi, ki bi gradivu škodovale. Za popravilo mehanskih poškodb recimo uporabljamo zelo kakovosten japonski papir, izdelan iz vlaken japonskih enoletnic, z visokim odstotkom celuloze. Je izjemno mehansko odporen in hkrati zelo tanek, tako da ga je mogoče uporabljati tudi na tekstovnih in slikovnih delih. Delamo z lepili, ki se v papirništvu in knjigoveštvu uporabljajo že od nekdaj, to sta predvsem škrob in želatina oz. klej.
Kakšna orodja uporabljate? Pri našem delu uporabljamo širok nabor orodij od zobozdravniških pripomočkov do čisto klasičnih knjigoveških in mizarskih orodij. Škarje, skalpeli, različne spatule, šila, dleta, noži, stiskalnice, igle in napenjala za šivanje, knjigoveške kosti, ravnila, čopiči, pršilke, vse to in še marsikaj se najde v naši delavnici …
Kaj pa doktrina restavriranja, k čemu pravzaprav stremite? V času, odkar delujem, se doktrina ni bistveno spremenila. Teži se k minimalnemu posegu, kompatibilnosti in reverzibilnosti. Se mi pa zdi, da se ves čas dviguje nivo stroke, kar je z vidika varovanja gradiva odlična novica. V preteklosti je namreč bila povzročena znatna škoda, saj so bili restavratorski postopki lahko zelo agresivni, velikokrat se je zanemarjalo materialno in strukturno plat dokumentov v prid varovanja informacije. Pred vzpostavitvijo restavratorske delavnice je v NUK deloval knjigovez, ki je v dobri veri in tudi kakovostno prevezal veliko knjig, ni pa upošteval in ohranjal originalnih vezav, ampak je vse knjige vezal na enak način, v usnjeno nemško vezavo 16. stoletja. Tako je bilo izgubljeno veliko pomembnih informacij s stališča razvoja knjižnih vezav in strukturnih prvin knjig. V osemdesetih letih so v nekaterih institucijah zelo poškodovane časopise preprosto inkapsulirali, to je zlepili v plastično folijo. Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da je bilo na ta način povzročene ogromno škode.
Ali oziroma kako vaša konservatorsko-restavratorska služba sodeluje z drugimi knjižnicami? Kot nacionalna knjižnica smo zadolženi tudi za svetovanje drugim knjižnicam, kar vedno storimo z veseljem. Nujno bi bilo tudi, da bi več delali zanje, saj smo poleg delavnice v Arhivu Slovenije in v manjšem obsegu tudi v Narodni galeriji edini v Sloveniji, ki imamo ustrezna znanja s tega področja. Zdi se mi, da lahko tako nišni poklici, kot je recimo knjigovez, danes preživijo le v institucijah, kot je NUK. Želimo si, da bi se naša delavnica razvijala tudi s povečanjem števila zaposlenih, saj bi lahko tako knjižnicam in drugim dediščinskim ustanovam nudili več podpore tudi v smislu konserviranja-restavriranja. Kolikor vidim, se veliko institucij spopada z ogromnimi količinami gradiva, ki jim dobesedno propada pred očmi. Trenutno kot zunanji sodelavci intenzivno sodelujemo z Akademijo za likovno umetnost, kjer na mlajše rodove prenašamo svoje znanje in jih skušamo navdušiti za delo na našem področju. Mislim, da nam to za zdaj kar dobro uspeva, saj so študenti, ki jih to delo zanima, zelo motivirani in so se pripravljeni dodatno izobraževati.
Kaj bi svetovali nekomu, ki recimo na podstrešju najde staro knjigo, ki je že precej načeta. Jo lahko prinese k vam? Da jo pogledate, svetujete, uredite, rešite? Vedno si vzamemo čas, da svetujemo ljudem, največkrat pa jih moramo žal zavrniti, saj za konserviranje-restavriranje njihovih dokumentov nimamo dovolj časa in zaposlenih. Zavedati se moramo tudi tega, da so naši postopki dolgotrajni in posledično tudi precej dragi, zato je vprašanje, koliko ljudi je pripravljeno v neko knjigo vložiti toliko denarja, saj lahko mogoče enako, a bolje ohranjeno knjigo najdejo v antikvariatu za bistveno manj denarja. Največkrat jim lahko le svetujemo, kako naj gradivo, ki ga želijo trajno hraniti, zaščitijo pred škodljivimi vplivi iz okolja in po potrebiizdelamo zaščitno opremo.
Naslovna fotografija: NUK
Avtor portretne fotografije: Maj Blatnik
Besedilo: Kreativna baza
