Na posvetu Zveze Sožitje opozorili na problematiko zakonov o osebni asistenci in dolgotrajni oskrbi
Od 17. do 19. maja sta v Termah Tuhelj potekala letna skupščina in posvet predstavnikov društev Sožitje, združenih v Zvezo Sožitje, članov IO in vodij regij. V petek so se predstavniki zbrali na redni letni skupščini, v petek pa je potekal celodnevni posvet, na katerem so se dotaknili perečih aktualnih tematik.
Na posvetu so najprej spregovorili o novem predlogu zakona o osebni asistenci, ki ga je predstavila Simona Kamšek z Direktorata za invalide z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Gre za predlog zakona, ki je bil že drugič v javni obravnavi. Predstavnica za invalide je med drugim izpostavila vzroke za spremembo zakona o osebni asistenci; nejasno definicijo, nejasno opredelitev uporabniki osebne asistence, netransparentno delo izvajalcev osebne asistence in primanjkljaj osebnih asistentov na trgu dela. Ob tem je poudarila, da je namen zakona zagotavljanje osebne asistence osebam, ki jo potrebujejo.
Nekatere novosti, ki jih prinaša zakon, so ustanovitev javnega zavoda, ki bo izvajal naloge, povezane z ocenjevanjem upravičenosti, vrste, vsebine in obsega potreb osebne asistence, izvajal pa bo tudi naloge usposabljanja strokovnih vodij in usklajevalcev osebne asistence, osebnih asistentov in uporabnikov. Ena od novosti je omejitev s. p.-jev, obvezna prisotnost osebnega asistenta v času nočnega počitka samo za uporabnike, ki so življenjsko ogroženi in omejitev števila družinskih članov; osebno asistenco pri uporabniku bo odslej lahko izvajal le en družinski član. Prav tako se bo izvedla vnovična ocena vseh uporabnikov v roku petih let po uveljavitvi zakona. »Na začetku je bilo namreč veliko napačnih ocen, z vnovično oceno pa želimo prečistiti sistem, da bodo osebno asistenco dobile osebe, ki jo res potrebujejo,« je povedala Simona Kamšek. Prav tako bo nadzor nad osebno asistenco nekoliko bolj poostren.
V nadaljevanju posveta je Saša Ristič Zvonar z Direktorata za invalide predstavila Pravilnik o storitvah socialnega vključevanja invalidov. Status invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov lahko pridobijo osebe z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju, osebe z avtističnimi motnjami, gluhoslepe osebe, osebe z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro in najtežje gibalno ovirane osebe. Storitve socialnega vključevanja niso združljive z osebno asistenco, 16-urnim in celodnevnim institucionalnim varstvom, oskrbovalcem družinskega člana in dolgotrajno oskrbo. Z uporabniki v okviru izvajalcev sodelujejo laične podporne osebe.
Po državi je osem izvajalcev, CSD-jev, ki uporabnike usposabljajo za čim bolj samostojno življenje tako, da se udeležujejo različnih dejavnosti. »Izkušnje uporabnikov so pozitivne, saj se skupine, na primer skupina likovne delavnice, dobro odzivajo na vključitev uporabnikov in se ti lažje vključujejo v lokalne skupnosti,« je povedala Saša Ristič Zvonar.
Najpomembnejši vidik pravilnika o storitvah socialnega vključevanja invalidov je prebivanje s podporo, ki ga zagotavlja izvajalec, vse dejavnosti pa se dogajajo s podporo laičnih oseb. Te uporabniku pomagajo pri urejanju birokracije, naročanju, spremstvu in vožnji ter jim svetujejo in jih podpirajo pri načrtovanju vsakodnevnih življenjskih opravil, kot so kuhanje, peka in gospodinjska opravila. Ključna naloga laičnih podpornih oseb je oblikovanje podpornega okolja. Laične podporne osebe so bile v minulih letih predvsem mlajše upokojenke, občuti se upad mladih.
Sledila je predstavitev zakona o dolgotrajni oskrbi delu, ki opredeljuje oskrbovalca družinskega člana. Predstavila ga je direktorica Zveze Sožitje Mateja De Reya, saj se z Ministrstva za solidarno prihodnost niso odzvali na povabilo, kar Zveza Sožitje ocenjuje kot nedopustno, predvsem z vidika neizvajanja z zakonom določenih nalog. Zakon je bil v državnem zboru sprejet 9. 12. 2021, uporabljati pa naj bi se začel 1. 1. 2024. Zakon uvaja sistem zavarovalništva, kar pomeni dodatno zavarovanje za primer, ko bomo kdaj potrebovali storitve dolgotrajne oskrbe. Iz zakona je za zdaj razbrati veliko medikalizacijo celotnega področja dolgotrajne oskrbe.
Na Zvezi Sožitje se z nekaterimi točkami zakona ne strinjajo oziroma jih te zelo skrbijo. Menijo, da bi moral imeti oskrbovalec družinskega člana status zaposlene osebe, ravno tako, kot drugi izvajalci primerljivih storitev, prav tako v trenutni ureditvi ni navedeno, kaj se zgodi, če oskrbovalec družinskega člana zboli. Ob tem se sprašujejo, kako je z nadomestilom v času bolezni in kdo v tem času skrbi za upravičenca. Skrbi jih tudi, ker se ocena in vnovična ocena upravičencev do oskrbovalca družinskega člana izvaja na Invalidski komisiji ZPIZ, ki uporabnikov z motnjami v duševnem razvoju ne pozna oziroma ni seznanjena z njihovimi specifikami. Mateja De Reya je izpostavila tudi nadomestno oskrbo in vprašanje, kako bodo na enotni vstopni točki zagotovili nadomestno oskrbo, če prostih mest v institucijah ni, oskrbovalci družinskega člana pa so lahko samo družinski člani.
Ob vsem tem je poudarila, da je Zakon o dolgotrajni oskrbi namenjen predvsem starejši populaciji in v večini ni primeren za mlajše. »V fazi zadnjih sprememb smo Ministrstvu za solidarno prihodnost predlagali, da se populacija oseb z motnjami v duševnem razvoju izvzame iz tega zakona ter da je oskrbovalec družinskega člana namenjen le populaciji nad 65 let. Za družinske pomočnike oziroma oskrbovalca mlajše osebe smo predlagali poseben zakon, vendar na ministrstvu za to nimajo posluha,« je povedala Mateja De Reya. Prav tako se je po njenih besedah celotno urejanje področja izrazito otežilo zaradi razdelitve Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve na dve ministrstvi. Proces deinstitucionalizacije je vsaj s trenutno neobstoječimi storitvami v skupnosti tako razdeljen in otežuje reševanje problematike.
Pripravila: Kreativna baza
Foto: Kreativna baza
