Marina Omahen, direktorica Zavoda za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje – ZRIPS

»Država se ne zaveda pomena trajnostnega načina vira financiranja«

Letos mineva pet let, odkar je Zveza Sožitje, predvsem z namenom izvajanja osebne asistence, ustanovila Zavod za razvijanje in izvajanje podpornih storitev za samostojno življenje – ZRIPS. Kot poudarja direktorica Zavoda Marina Omahen, konstantno nižanje stroškov za izvajanje osebne asistence ni rešitev ne za izboljšanje proračuna ne za invalide. V Zavodu imajo tudi vrsto projektov s področja destigmatizacije in zmanjševanja medvrstniškega nasilja, toda, kot pravi, država namenja predvsem sredstva za »gašenje požara«, ne pa za preventivo, da do tega ne pride.

Kateri so bili največji izzivi, s katerimi se je Zavod soočil v dosedanjem obdobju svojega obstoja?

Zavod je bil ustanovljen novembra leta 2019 predvsem z namenom izvajanja osebne asistence. Zaradi hitre rasti Zavoda – danes Zavod zaposluje 143 delavcev ter vključuje v osebno asistenco 85 uporabnikov – je bila zelo pomembna organizacija delovnih procesov in njihovo prilagajanje glede na rast Zavoda. Od ustanovitve Zavoda do danes so se večkrat spreminjali predpisi, ki urejajo področje osebne asistence. Ker ima osebna asistenca, predvsem na delovno pravnem področju, posebne specifike, ki jih narekuje delovni proces, obstoječa delovnopravna zakonodaja pa je včasih malce pomanjkljiva in nejasna, je bil in je kar velik izziv slediti vsem tem zahtevam in vzpostaviti ustrezne delovne procese.

Z večjo težavo smo se, ne le naš Zavod, temveč večina izvajalcev osebne asistence, soočili v letu 2022/2023, ko država ni zagotovila v skladu s 4. členom Zakona o osebni asistenci poravnave stroškov izvajanja osebne asistence v celoti, in tega problema do danes še nismo rešili. Nekako je država kar malo gluha za ta problem, ki ga nenehno izpostavljamo.

Kako Zavod vsakodnevno zagotavlja osebno asistenco in pomoč na domu tistim v stiski in kateri so pri tem ključni dejavniki, ki prispevajo k uspešnemu izvajanju podpornih storitev za samostojno življenje?

Zavod trenutno izvaja le osebno asistenco, ki je glede obsega in vsebine pomoči zakonsko opredeljena. Pomoči na domu Zavod trenutno ne izvaja, ker zakonodaja tega ne omogoča, čeprav je povpraševanja izjemno veliko.

Na kakšen način uveljavljate sistemske rešitve osebne asistence s trajnostnimi viri financiranja?

Trenutno je v teku sprememba Zakona o osebni asistenci. Zavod je vključen v delovno skupino pri Nacionalnem svetu invalidskih organizacij – NSIOS, kjer si prizadeva s svojimi predlogi in pripombami najti čim boljše rešitve za izvajanje osebne asistence. Trajnostno financiranje pomeni tudi odgovorno vlaganje in ne samo zniževanje sredstev za izvajanje osebne asistence, k čemur trenutno stremi država. Država se resnično ne zaveda pomena trajnostnega načina vira financiranja. To, da se samo znižujejo stroški za izvajanje osebne asistence, ni rešitev ne za izboljšanje proračuna države in ne za invalide. To bi pomenilo odpuščanje osebnih asistentov, na drugi strani bi invalidi ostali brez potrebne pomoči. Posledično to pomeni več brezposelnih, večje stroške državnih pomoči brezposelnim, zaradi težke situacije več boleznin in stroškov zdravljenja, tako pri brezposelnih kot pri invalidih, kar ni v kontekstu trajnostnega vira financiranja, ki naj bi vključevalo vse te dejavnike.

Kateri so glavni socialni programi, ki jih Zavod še organizira za spodbujanje blaginje ranljivih skupin?

Zavod poleg osebne asistence, ki je trenutno osnovna dejavnost Zavoda, izvaja več dodatnih programov. Imamo vrsto projektov predvsem s področja destigmatizacije in zmanjševanja medvrstniškega nasilja.

Eden izmed takih projektov je Projekt »Igrajmo se  – spoznajmo se«. Ta projekt poteka že četrto šolsko leto, letno pa sodeluje v projektu med 500  in 700 otrok ter 100 invalidov. Projekt je Zavod začel izvajati predvsem z namenom zbijanja stereotipov in predsodkov, ki jih ima družba do oseb z motnjo v duševnem razvoju (OMDR). V okviru projekta mlajšim otrokom približamo naše uporabnike in obratno ter omogočimo, da se med seboj spoznajo in družijo. Ker se pri delu Zavod srečuje še vedno z visoko stopnjo stigmatizacije do invalidov, je Zavod pristopil k aktivnostim za destigmatizacijo in tako je nastal ta projekt, ki pa ima bistveno širši pomen, saj je vpliv projekta na večinsko populacijo otrok neverjeten.

Sodelovanje je potekalo z različnimi osnovnimi šolami in vrtci, ter tudi z različnimi invalidskimi organizacijami (Zveza Sožitje, Invalidsko podjetje Želva, Skupnost Barka, OŠ Helena Puhar s posebnim programom ...). Glavni in najpomembnejši cilj projekta je zbijanje stereotipov in predsodkov, ki jih ima družba do OMDR, ter njihova destigmatizacija. Otrokom v osnovnih šolah smo želeli približati varovance, jim dati varno okolje in priložnost, da se z njimi družijo in jih spoznajo. Taki dogodki zagotovo pripomorejo k boljšim odnosom v razredih, skupinah, pripomorejo pa tudi k zmanjšanju medvrstniškega nasilja, saj otroci s tovrstnimi izkušnjami lažje sprejmejo in spoštujejo medsebojno drugačnost in jo tudi lažje razumejo. Prav tako pozitivno vpliva na OMDR, saj se čutijo sprejete in vključeni v družbo, kar močno vpliva na njihovo samozavest in kakovost življenja.

Projekt »Igrajmo se, spoznajmo se« je v letu 2023 prejel priznanje za posebne dosežke, ki ga je podelila predsednica Republike Slovenije v natečaju Naj prostovoljec/-ka leta 2022. Da je projekt kakovosten, dokazuje tudi nagrada – Zavod je z navedenim projektom kandidiral na razpis NLB – okvir pomoči (2022) in se uvrstil od 300 prijavljenih projektov med finaliste na področju držav, kjer posluje NLB Skupina.

Izpostavila bi tudi projekt Razstava portretov: »Nasmehi, ki odpirajo srca«. Razstava kroži in je bila do sedaj na ogled v Škofji Loki, Kopru, po Ljubljani, kjer se trenutno zaključuje, pa potuje še v Krško in Kranj. Projekt smo v Zavodu začeli načrtovati že v začetku leta 2022. Z razstavljenimi fotografijami smo želeli širši javnosti približati osebe z motnjo v duševnem razvoju, saj so te še vedno stigmatizirane, prezrte. Namen razstave je nevsiljivo prikazati drugačnost in lepoto, ki sije v vsakem izmed nas ne glede na zunanjost ali mentalne sposobnosti. V Zavodu se zavedamo, da so invalidi, kljub ogromnim napredkom in pozitivnim rešitvam, ki so jim trenutno na voljo, še velikokrat močno zaznamovani.

Namen te razstave je prav destigmatizacija. Ljudje, ki nimajo stika z invalidi, ne poznajo njihovega razmišljanja, prisrčnosti, iskrenosti. Ob njih se velikokrat počutijo neprijetno, jih gledajo postrani ali se obrnejo proč, včasih se jih celo bojijo. To je predvsem posledica tega, ker z njimi skoraj zagotovo nikoli niso imeli pravih, pristnih stikov. S to razstavo želimo širši množici ljudi omogočiti posredni stik z njimi in boljše sprejemanje invalidov ob neposrednem srečanju z njimi. Prav čudoviti nasmehi najlepše opišejo osebe z motnjo v duševnem razvoju. Iz njih vejejo pozitivnost, pristnost in iskrenost.

Imamo tudi vrsto predavanj s področja osebne asistence. Zavod redno izvaja predavanja na temo osebne asistence za zunanjo zainteresirano javnost.

Zanimiv projekt je tudi Projekt »Zdravje in šport za boljši jutri«. Projekt je nastal po obisku pri eni od družin, ki je vključena v osebno asistenco. Mama živi sama z dvema otrokoma s težjo obliko motnje v duševnem razvoju. Izpostavila je, kako težko ji je, ker so povsem socialno izključeni, tudi v krogu svoje družine, saj so njeni otroci drugim moteči. Tako smo se odločili, da bomo enkrat letno organizirali srečanje naših uporabnikov in njihovih svojcev ter naših zaposlenih. Projekt vsako leto Zavod organizira v obdobju maj/junij.

Kaj lahko po vašem mnenju družba še stori za nadaljnjo podporo neodvisnosti in blaginje ranljivega prebivalstva?

Osebna asistenca je nekaj čudovitega, kar je država naredila. To moramo pohvaliti, saj pomeni velik korak naprej v neodvisnost invalidov in marsikomu omogoča bistveno boljše življenje. Manjkajo pa nam druge podporne storitve. Drugi programi žal temu ne sledijo. Na primer, dolgotrajna oskrba s sprejetim Zakonom absolutno ne rešuje potreb prebivalstva. Bivanje s podporo in socialno vključevanje invalidov prav tako še ni zaživelo. Vzpostaviti in zagotoviti bi bilo treba poleg osebne asistence tudi dostop državljanom do vseh drugih podpornih storitev, ki jih potrebujejo, bodisi zaradi invalidnosti ali starosti, ter omogočiti ustrezen prehod med različnimi oblikami pomoči, vendar na način, da ta prehod ne pomeni nižje oblike pomoči, temveč ustreznejše oblike pomoči. In tega sedaj še nimamo. Zelo nas skrbi, ker zdaj želijo iz osebne asistence izločiti invalide. Starejši imajo trenutno zelo slabo pomoč in podporo glede na populacijo do 65. leta. Kakor se predvideva prehod med temi sistemi, bi pomenil samo to, da bi nekaterim odvzeli že obstoječe pravice, kar se nam zdi nesprejemljivo. Prehod med sistemi ne sme pomeniti nižje oblike pomoči, ampak ustreznejšo obliko pomoči. Tega nimamo in zelo počasi se pomikamo v to smer. Tukaj bi bilo treba narediti bolj drastične ukrepe in bolj proaktivno in učinkovito s strani države pristopiti k temu.

Glavni problem, s katerim se sooča Zavod, je, da država namenja predvsem sredstva za »gašenje požara«, ne pa za preventivo, da do tega ne pride.

Ko poskušamo pridobiti sredstva države za naše projekte, praviloma naletimo na zaprta vrata, kajti naši programi so naravnavani preventivno – zmanjševanje stigmatizacije, zmanjševanje med vrstniškega nasilja in tega država ne podpira. Raje čakamo, da nasilje nastane, namesto da bi naredili vse, da do tega ne bi prišlo, posledično pa bi na ta način gradili tudi boljšo družbo.

Pripravila: Kreativna baza

Foto: Arhiv ZRIPS