JAKOB KOVAČIČ: »RAZVOJ TEHNOLOGIJE USTVARJA PRIBLIŽKE, KI NE MOREJO NADOMESTITI OGLEDA V ŽIVO.«
Tehniški muzej Slovenije hrani več kot 18 tisoč predmetov z različnih področij znanosti in tehnike. Večina predmetov je shranjena v muzejskih depojih in javnosti ni dostopna, obiskovalcem je na stalnih in občasnih razstavah na ogled le manjši del zbirke. V TMS so zato zagnali projekt digitalizacije, s katerim predmete, ki niso del razstav, javnosti približajo na drugačne načine. Digitalne zbirke so zasnovali ob sodelovanju pri projektu fotografiranja in digitalizacije muzejskega gradiva Athena v letih 2009 in 2010. Vsako leto zbirke dopolnjujejo z novimi objavami predmetov. O projektu digitalizacije smo se pogovarjali z Jakobom Kovačičem, strokovnim sodelavcem Tehniškega muzeja Slovenija, skrbnikom muzejske digitalne zbirke.
V TMS se že nekaj časa ukvarjate s projektom digitalizacije, ki pripomore k ohranjanju pomembnih zgodovinskih predmetov, del in fotografij. Katere so glavne dejavnosti, ki jih izvajate?
Pri digitalizaciji v TMS ne gre toliko za projekt, temveč za dolgotrajen in večleten proces. Na eni strani gre za izdelavo in vzdrževanje primernih digitalnih orodij, ki omogočajo vsakdanje delo v muzeju, na drugi strani pa postopno digitalizacijo gradiva, ki ga hrani muzej. Ta proces vključuje izdelavo kakovostnih profesionalnih fotografij naših predmetov in skeniranje dokumentacijskega gradiva.
Zakaj je digitalizacija pomembna tudi v kontekstu ohranjanja muzejskih zbirk?
Digitalizacija je v prvi vrsti zelo pomembna za lažje, hitrejše in bolj učinkovito delo v muzeju. Hiter pregled vseh podatkov v dokumentacijskem sistemu in dostop do kakovostnih fotografij olajša delo kustosov in drugih muzejskih delavcev ter omogoča boljši pregled nad stanjem muzejskih zbirk in njihovim ohranjanjem.
Kateri so največji izzivi, s katerimi se soočate med projektom?
Največji izziv je predvsem količina gradiva. Naš muzej hrani približno 200 tisoč posnetkov na raznih nosilcih, k temu prištevamo tudi filmske in zvočne posnetke, predmete in drugo dokumentacijo. Čas, ki je nujen za obdelavo take količine gradiva, pomeni, da gre pri tem za dolgotrajen proces, za katerega ni hitre alternativne rešitve. Ob tem velik izziv predstavljajo tudi stroški, nujna je namreč primerna oprema, tudi samo delo, skeniranje in profesionalno fotografiranje, je izziv. V minulih letih sicer Ministrstvo za kulturo zagotavlja redna sredstva za izvajanje tega procesa, upam, da jih bo tudi v prihodnje.
Česa recimo nikoli ne bi mogli digitalizirati, ker bi predmetu s tem odvzeli vso ali večino vrednosti?
Sodobna tehnologija omogoča marsikaj, posnamemo lahko 3D-posnetek predmeta in ga prikazujemo kot hologram, lahko uporabimo 3D-tiskalnik in izdelamo natančno repliko, vendar so vse to le približki, ki po mojem mnenju ne morejo nadomestiti izkušnje ogleda predmeta ali razstave v živo.
V kakšno smer gre digitalizacija muzejev? Virtualne sprehode po spletu že poznamo. Lahko v prihodnosti pričakujemo fizične sprehode po virtualnih muzejih tudi v Sloveniji? (s pomočjo tehnologije VR, morda v okviru FB Metaverse ...)
Sodobna tehnologija omogoča vedno bolj raznolike in imerzivne, potopitvene možnosti predstavitve. Za muzeje vedno bolj zanimive so recimo metode, kako z virtualno resničnostjo prikazati fragmente, uničene ali izgubljene dele predmetov. Ponekod, predvsem na zahodu, je to že utečena praksa, vendar muzeji večinoma trčimo v prvo oviro, pomanjkanje denarja. Tovrstni prikazi so trenutno finančno še vedno nedostopni večini muzejev, razen morda za posamezne predmete.
Še en zanimiv pogled pa je ta, da lahko s pomočjo sodobne tehnologije prikažemo predmete, ki jih drugače ne bi mogli – če so recimo poškodovani, preveč krhki, ali pa zaradi konzervacije ali izposoje niso fizično prisotni na razstavi. Pomembno pa se je zavedati, da je kljub razvoju sodobne tehnologije na tem področju to vseeno le približek prvinski izkušnji ogleda predmeta v živo.