Dr. Aleš Musar: »Še sami ne poznamo dovolj dosežkov naših prednikov, čisto premalokrat se z njimi pohvalimo tudi pred tujimi obiskovalci.«

Dr. Aleš Musar je Tehniški muzej Slovenije (TMS) prvič obiskal kot osnovnošolec, a se v muzej v Bistri še vedno zelo rad in pogosto vrača. Tudi njegova zaveza, da bo kot prvi soprog dejaven predvsem na področju slovenske kulturne dediščine, je v primeru sodelovanja s TMS presegla njegova pričakovanja. Muzeju je podaril zbirko mobilnih telefonov in uradno objavo patenta Janeza Puha za dvokolo iz leta 1902, TMS pa je na Urad predsednice postavil zelo lep primer slovenske tehniške dediščine, Tomosov prototip motorja iz leta 1976, ki navdušuje obiskovalce. Kot pravi, verjame v prihodnost TMS in je prepričan, da bo nekoč obnovljeni muzej v Bistri tako privlačen za staro in mlado, kot so najboljši tehniški muzeji v svetu.

Po izvolitvi vaše soproge dr. Nataše Pirc Musar za predsednico Republike Slovenije ste dejali, da si kot prvi soprog želite biti dejavni predvsem na področju slovenske kulturne dediščine. Lahko vaše dosedanje zgledno sodelovanje s Tehniškim muzejem Slovenije razumemo kot uresničevanje te napovedi?

Lahko bi se reklo, da tudi te napovedi. A mislim, da že letošnje sodelovanje presega pričakovanja, vsaj moja. Začelo se je s prispevkom TMS, ki je na Urad predsednice postavil zelo lep primer slovenske tehniške dediščine, Tomosov prototip motorja iz leta 1976. Tehniška dediščina je del naše celovite kulturne dediščine in kaže na pomembno vlogo, ki so jo Slovenija in Slovenci imeli – in jo še imajo – na področju industrijskega razvoja in tehnologij. Nadaljevali smo s prvim dogodkom za soproge veleposlanikov in veleposlanic, ki smo ga gostili v Polhovem Gradcu, v Muzeju pošte in telekomunikacij, ki je del TMS. Potem so sledile razstave, otvoritve … V Tehniški muzej vedno rad pridem.

Menda vas na ta muzej vežejo tudi prav posebni zgodnji spomini iz otroštva. Vam je tudi sicer kot naravoslovcu in zbiratelju še posebej blizu tovrstna kulturna dediščina Slovenije?

Zelo dobro se spomnim svojega prvega obiska. Bilo je leta 1972, ob otvoritvi prve stalne postavitve lovske zbirke v Bistri. Tedaj sem bil še osnovnošolec, najbolj so me pritegnili seveda avtomobili. Vedno je zanimivo izvedeti, kako kaj deluje in kakšen je bil razvoj tehnologij. Zdaj prideva kar pogosto v Bistro tudi s sinom, bodočim strojnikom. Občudujem raznolikost zbirk, ki jih hrani Tehniški muzej, pa tudi postavitve, ki poskrbijo za interaktivnost eksponatov. Prepričan sem, da bo obnovljeni muzej v Bistri tako privlačen za staro in mlado, kot so najboljši tehniški muzeji v svetu, saj bo imel dovolj prostora za primerno postavitev bogatih zbirk. Do tedaj nas loči še kar nekaj časa in veliko dela, ampak verjamem v prihodnost TMS.

V okviru letošnjega Frankfurtskega knjižnega sejma je bila v tamkajšnjem muzeju Museum für Kommunikation na ogled tudi razstava Hallo! Wer da?, s podnaslovom Mobilne zgodbe iz Slovenije in Nemčije, na kateri smo lahko videli tudi zbirko mobilnih telefonov, ki ste jo podarili Muzeju pošte in telekomunikacij TMS. Kakšna zgodba se skriva za tem? Je ta neprecenljiva zbirka nastala bolj po naključju ali ste že od samega začetka skrbno in sistematično zbirali »blackberryje«?

No, svojim petim blackberryjem si ne bi upal reči neprecenljiva zbirka. Pa seveda ne več svojim, saj sem jih podaril muzeju. Nisem jih zbiral, ampak uporabljal, čisto vsak dan in dokler ni bila res že potrebna menjava. Nekje v dveh letih sem tako »utrudil« vsak svoj telefon, da je bilo treba nabaviti novega. Blackberryjev sem se držal od 2005 kakih 12 let, sprva zato, ker je bilo edino na tem aparatu mogoče dostopati do elektronske pošte. Pa tudi, ker mi je bila všeč fizična tipkovnica. Sčasoma je postal dostop do elektronske pošte mogoč na drugih operacijskih sistemih, z novejšimi generacijami aparatov pa je tudi BlackBerry opustil fizično tipkovnico.

Je morda na podoben način nastala oziroma je v nastajanju še kakšna druga posebna zbirka predmetov, za katere se zdi, da imajo v določenem obdobju zgolj uporabno vrednost, čez nekaj desetletij pa lahko postanejo pomembne muzealije?

To je dobro vprašanje! Tehnologije se menjajo tako hitro, da je nekaj, kar smo dobili pred 20-30 leti kot popolno noviteto, danes že lahko muzejski predmet. Pravzaprav je skoraj nujno, da kakšen tak predmet pokažemo mladim, saj vsak dan uporabljamo simbole, ki imajo za mojo generacijo še praktičen pomen, za generacijo naših otrok pa so povsem abstraktni. Disketa kot simbol za shranjevanje, ali telefonska slušalka za telefon, na primer.

Tehniški muzej Slovenije je novembra pripravil razstavo, s katero je obeležil 70. obletnico prve samostojne razstave v muzeju. Na odprtju razstave ste muzeju podarili tudi uradno objavo patenta Janeza Puha za dvokolo, ki ga je leta 1902 izumitelj objavil v Veliki Britaniji. Se tudi za tem skriva kakšna posebna zgodba, morda v povezavi s tem, da je vaša soproga pravzaprav strastna motoristka?

Zgodba je pravzaprav povezana s tuhtanjem, kaj iz TMS bi bil najbolj primeren in simbolen predmet, ki bi ga muzej lahko posodil Uradu predsednice. Z direktorico dr. Barbaro Juršič in njenimi sodelavci smo imeli debato o tem spomladi. Strinjali smo se, da bi bilo Puhovo motorno kolo iz let pred prvo svetovno vojno res izjemno povedno, saj je bil naš rojak s Ptuja pionir pri razvoju motociklov. Ampak TMS nima niti enega takega motorja … Še nima, bolje rečeno. Spremljamo namreč ponudbe na trgu starin in dražbah v tujini. Tako sem naletel na tisti angleški patent, ki je prav zanimiv, saj kaže tudi na praktičnost in daljnovidnost Janeza Puha: v Veliki Britaniji je namreč zaščitil način uporabe dvokolesa za namene zdravstva, ne le tehnologije ali proizvodnje.

Kot ste dejali na odprtju omenjene razstave, predsedniška palača hrani tudi rdeč prototip Tomosovega motorja iz leta 1976, ki je razstavljen pred glavno sejno sobo. Predvidevam, da je deležen kar precejšnje pozornosti, morda tudi s strani tujih gostov? Se kdaj zgodi, da želi kdo kaj več izvedeti o tem motorju in zgodovini slovenskih motornih vozil, čemur se intenzivno posvečajo tudi v Tehniškem muzeju Slovenije?

Tomosov motor je v predsedniški palači na balkonu glavnega stopnišča, pred vhodom v največjo sejno sobo, in seveda pritegne pozornost obiskovalcev. Je odlično izhodišče za pohvalo naše tehnološke preteklosti, saj je rezultat popolnoma slovenskega razvoja. Bil je celo preveč dober za svoj čas, tako da ga niso pustili v tekmovalno konkurenco. Predsednica je motoristka, to je splošno znano, njeno prvo motorno kolo je bil seveda Tomosov Pony express. Še sami v Sloveniji ne poznamo dovolj dosežkov naših prednikov, čisto premalokrat se pohvalimo z njimi tudi pred tujimi obiskovalci. Številni so navdušeni ob predstavitvi našega Tomosa, ki je napisana ob razstavljenem motorju in kar povprašajo, kje bi lahko videli še kaj zanimivega. V Bistri, seveda!

So tovrstne zgodbe, kot je denimo zgodovina Tomosa ali izjemna življenjska zgodba izumitelja Janeza Puha, morda premalo vključene v siceršnjo promocijo države? Imamo na tem področju še veliko neizkoriščenega potenciala? Morda tudi premalo splošnega zavedanja, da je tudi to, podobno kot denimo arhitektura, literatura ali slikarstvo, del slovenske kulturne dediščine?

Slovenija je bila v svoji zgodovini povsem vključena v kulturni, znanstveni in tehnološki razvoj Evrope. Tega se premalo zavedamo in premalokrat povemo na glas. V polhograjskem Muzeju pošte in telekomunikacij TMS je naše goste iz diplomatskih krogov presenetilo dejstvo, da je izumitelj poštne znamke Slovenec, Lovrenc Košir. Čisto drugo predstavo o slovenski preteklosti dobijo, ko jim povemo še, da je naš rojak Janez Puhar eden izmed pionirjev fotografije, pa Janez Puh inovator na področju vozil, ki je postavil celo industrijo, danes sicer v Avstriji. Pa hkrati lahko v Polhovem Gradcu omenimo še bogastvo naše narave, saj je tam primarno nahajališče Blagajevega volčina. Ta roža je bila tako znamenita, da je nekoč nenapovedano prišel celo kralj Saške, da bi jo videl cveteti.

Tudi Ruska dača, katere direktor ste, je kulturni spomenik lokalnega pomena. Leta 2020 ste za njeno prenovo prejeli Steletovo priznanje. Kaj vam pomeni tovrstno priznanje?

Po desetih letih akademske in petnajstih finančne kariere sem se od leta 2016 posvetil slovenski kulturni dediščini. Pri tem sem zraven ne le z glavo, ampak tudi s srcem. Zato sem Steletovega priznanja za celovito prenovo in vzorčno revitalizacijo Ruske dače resnično bolj vesel, kot kateregakoli pred njim. Dobil sem ga skupaj z odgovorno konservatorko Damjano Pediček Terseglav iz ZVKD in restavratorjem Jožetom Drešarjem iz podjetja Gnom. Pomeni mi priznanje za delo, ki ga imam resnično rad. Posebej, ker je bila v obrazložitvi potegnjena vzporednica s Hribarjevo prenovo dvorca Strmol.

Slovenija ima še veliko kulturnih spomenikov, ki žal neslavno propadajo. In veliko zgodb, vezanih na slovensko kulturno dediščino, ki so že Slovencem premalo znane, kaj šele tujcem. Lahko po tej uspešni zgodbi, ki ste jo spisali s Tehniškim muzejem, pričakujemo, da boste, tudi kot soprog predsednice Slovenije, pozornost namenili še kateri od doslej spregledanih zgodb?

V Sloveniji smo resnično bogati s kulturno dediščino. Tako bogati, da pogosto nimamo dovolj sredstev za obnovo in vzdrževanje. Imamo čudovite zgodbe, velike in male, ki se skrivajo po vsej naši prelepi domovini. Mislim, da bi morali na osnovi uspešnih zgledov iz tujine poskusiti postaviti celovit sistem gospodarjenja z našo kulturno dediščino, ki bi omogočal načrtno obnovo, vzdrževanje in uporabo tega bogastva. Imamo čudovite ljudi, ki se v muzejih, galerijah, na Zavodu za varstvo kulturne dediščine in drugje s srcem, žarom in znanjem ukvarjajo z našo preteklostjo in tistim, kar so nam zapustili predniki. Vidim tudi voljo v državi in sem optimist.