Intervju z Matjažem Lulikom, skrbnikom Zbirke starih tiskov

Matjaž Lulik, skrbnik Zbirke starih tiskov

Bibliotekar Matjaž Lulik je v NUK prišel pred dobrimi dvajsetimi leti v okviru nekega evropskega projekta. Danes je skrbnik Zbirke starih tiskov, v kateri hranijo tiskano gradivo, ki je nastalo od začetka tiskarstva do vključno leta 1850, ter pomočnik vodje Oddelka knjižničnih zbirk. Pravi, da je bila zaposlitev v NUK njegova velika želja, tudi zato, ker imajo zaposleni tu zares odlične možnosti glede strokovnega dela na področju knjižničarstva. »V mislih imam izobraževanja in vsebine dela, ki so zares zanimive. Pri nas nezanimivih zbirk in projektov ni!« je poudaril v pogovoru, v katerem je med drugim razkril, katere so najbolj dragocene knjige, ki jih hrani NUK in kakšen biser s konca 18. stoletja so nazadnje odkrili v nekem antikvariatu v Nemčiji.

Kaj je Zbirka starih tiskov in katero časovno obdobje zajema?

Če se sprehodimo po časovnem loku, so najstarejše v naši zbirki inkunabule ali prvotiski. Izraz, ki izhaja iz latinščine, opisuje zibelko ali povoj, želi torej povedati, da gre za zibelko tiskarstva. Prvi fond izhaja iz Jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki ga je cesarica Marija Terezija s posebnim odlokom predala v uporabo naši predhodnici Licejski knjižnici. Inkunabule so definirane kot tiski, ki so nastali med prvo polovico 15. stoletja in letom 1500. Če je knjiga izšla denimo 1. januarja 1501, ne zadostuje več tej definiciji, čeprav ima lahko vse oblikovne značilnosti svojih starejših sester. Naslednjih večjih pridobitev je bila naša predhodnica Licejska knjižnica deležna, ko je cesar Jožef II. razpustil tiste samostane, ki se po njegovem mnenju niso ukvarjali z družbeno koristno dejavnostjo. V obdobjih, ki so sledila, je bil dotok gradiva zagotovljen z obveznimi izvodi, v našem primeru z ozemlja Dežele Kranjske, v času Ilirskih provinc pa celo od Dubrovnika pa vse do avstrijske zahodne Koroške, saj je bilo glavno mesto tega ozemlja Ljubljana. Poleg obveznih izvodov smo nekaj gradiva pridobili z darovi ali nakupi, po letu 1945 pa iz t. i. Federalnega zbirnega centra. Našo zbirko zaključuje letnica 1850.

Koliko je knjig v zbirki in kako skrbite zanje?

V naši zbirki je približno 40 tisoč enot knjig in drugih gradiv. Zanje skrbimo po najboljših možnostih, ki so nam na razpolago in si pri tem prizadevamo upoštevati vsa priporočila restavratorske stroke. Ko naletimo na poškodovano gradivo, ga pošljemo glede na dragocenost na popravilo v Restavratorski oddelek. Pri tem naj omenim, da je velika večina papirja iz teh dob bolj kakovostna od tistega, ki so ga začeli industrijsko proizvajati iz celuloze v drugi polovici 19. stoletja. Večina poškodb je mehanskih, nastalih skozi dolgoletno uporabo. Tiske, ki niso vezani v knjige, kot so na primer letaki, hranimo v brezkislinskem papirju in ustreznih zaščitnih, prav tako brezkislinskih mapah.

Kako iščete nova gradiva? Še hodite po terenu, brskate po antikvariatih?

Dolžnost vsakega skrbnika posamezne knjižnične zbirke v naši knjižnici je spremljanje ponudbe na trgu za področje, za katerega je zadolžen. Poleg tega so zelo pomembni osebni stiki z raziskovalci in uporabniki na splošno, ki nas velikokrat seznanijo z možnostjo pridobitve kakega dragocenega primerka. Ker je slovenski prostor zgodovinsko pomembno povezan z nemškim, redno sledimo tamkajšnjim spletnim ponudbam v vzajemnih zbirkah, pregledujemo pa tudi strani najbolj eminentnih antikvariatov. Prav tako redno pregledujemo najbolj znane svetovne ponudnike, kot denimo Abe Books, Sotheby in številne druge, denimo češke, hrvaške itd. Že tradicionalno sodelujemo z nacionalnimi knjižnicami, predvsem evropskimi.

Po terenu hodimo toliko, kolikor nam dopuščajo možnosti. Seveda pa izkoristimo vsako službeno potovanje še za to, da se pozanimamo o morebitnih ponudbah, ki bi bile zanimive za naše zbirke. Ko pregledujemo zbirke na podlagi izkušenj, iščemo tudi po parametrih, na katere kot slovensko govoreči sprva ne bi pomislili. Ne zgodi se redko, da v tujih antikvariatih gradivo zavedejo kot denimo »slovansko«, kar jim uspe ugotoviti pravilno, a natančneje ne definirajo, za kateri jezik natančno gre. Naleteli smo tudi na ponudbe, ki so bile zavedene s pravilnim naslovom, a so jim pripisali nek drug slovanski jezik. Občasno pa se zgodi srečno naključje, da nam kdo od posameznikov, ki jim naša kultura veliko pomeni, tudi kaj podari. 

Kaj pravzaprav iščete?

Glavni kriterij nabave je, da je gradivo slovenika in da je pomembno za nadaljnje raziskovanje. Slovenika je sicer gradivo, ki ga je napisal bodisi slovenski avtor, bodisi je napisano v slovenskem jeziku, bodisi je nastalo na našem ozemlju ali pa je kakorkoli povezano z našo kulturno zgodovino. 

Vzemiva primer, da ste v nekem antikvariatu, recimo v tujini, našli dragoceno gradivo. Kakšen je postopek pridobitve?

Če gre za manjši znesek, gradivo kupimo v okviru odobrenega proračuna, ob zares dragoceni najdbi pa zaprosimo Ministrstvo za kulturo za izredna sredstva. Postopek je v tem primeru seveda bolj zapleten, saj je treba tak nakup strokovno utemeljiti, nato ga obravnava posebna komisija in nazadnje ga potrdi minister oziroma ministrica. Zadnji tak primer je gradivo, ki smo ga našli v Nemčiji, in sicer Cobenzlov dnevnik iz diplomatske misije po Franciji, napisan l. 1777. Filip Cobenzl je bil zunanji minister Avstrijskega cesarstva v času Jožefa II., omenjena misija pa je bila namenjena pomiritvi odnosov med Jožefovo sestro Mario Antonietto in njenim možem, francoskim cesarjem, in s tem posledično tudi med cesarstvoma. Zelo smo veseli, da je ministrica dr. Vrečko pripoznala pomen tega bisera, ki bo v naši knjižnici od letošnjega leta dalje eden od najbolj reprezentančnih primerkov. Moram pa še povedati, da me je na ta dnevnik opozoril ddr. profesor Igor Grdina. 

Kako preverjate avtentičnost gradiv, kakšen je protokol?

V primeru Cobenzlovega dnevnika sta nam glede ugotovitve avtentičnosti pomagala dr. Janez Šumrada, ki se je s to plemiško rodbino raziskovalno ukvarjal več let in je po vsebini in pisavi potrdil pristnost, ter vodja Restavratorskega oddelka Andreja Kozjek, ki je s seboj v Nemčijo vzela ustrezne priprave, s katerimi je analizirala materiale in potrdila pristnost. Pregledala je tudi vodne žige in z njimi v podatkovnih zbirkah identificirala delavnice, ki so delovale takrat. Na podlagi omenjenih podatkov smo bili enotnega mnenja, da vse logično odgovarja znanim zgodovinskim okoliščinam.

Kaj je najbolj dragoceno gradivo, ki ga hrani NUK?

Od vseh gradiv, gledano v svetovnem merilu, je to Supraseljski kodeks, ki je nastal konec desetega stoletja na ozemlju današnje Bolgarije in je eden izmed najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku. Gre za priročnik za molitve in branja v predvelikonočnem času, ki vsebuje tudi 24 življenjepisov krščanskih svetnikov in 23 pridig, med njimi Janeza Zlatousta. Glede na to, da gre za rokopis, velja o tem povprašati kolega Marijana Ruperta, skrbnika Rokopisne zbirke. Od tiskov pa najprej pomislimo na protestantiko, saj gre za osnove našega knjižnega jezika, poleg Trubarjevega Abecednika in Katekizma (katekizem so knjige, v katerem so razložene verske resnice) ter Dalmatinove Biblije, bi posebej izpostavil še Cerkovno ordnungo, ki je slovensko govorico postavila na znanstveno raven. Kot primer dragocenosti bi omenil še Alasijev italijansko-slovenski slovar, ki je izšel leta 1607. Alasia je bil italijanski duhovnik, ki je služboval v Devinu, kjer so, tako kot še danes, živeli Slovenci. Hitro je ugotovil, da se bodo morali duhovniki, ki službujejo v tem kraju, s prebivalci sporazumevati v slovenščini, zato je izdal italijansko-slovenski slovar, ki pa na žalost ni zaživel, tudi zato ne, ker sam Alasia ni znal dobro slovensko. Na vsem svetu se je ohranil le en izvod slovarja in tega hranimo v naši knjižnici. V takih primerih poskušamo izdati faksimile. 

Katera knjiga, s katero ste imeli opravka, pa je vas osebno najbolj vznemirila?

To je pa zelo težko vprašanje. Če govoriva o knjigah v zbirki, najprej pomislim na Dalmatinovo Biblijo, in sicer ne le glede na vsebino, ki je vtisnila pečat naši civilizaciji, impresionira me še z izjemnimi prevajalskimi dosežki, nekatere rešitve so mi celo bliže, kot pri znanih prevodih takratne dobe. Danes smo morda pozabili, kaj to pomeni, ker si pri prevajanju s pomočjo medmrežja veliko hitreje sestavimo mozaik neznanih pojmov. Takrat pa so imeli prevajalci pred seboj hebrejski in grški original, latinski in morda nemški prevod in svoje znanje v glavi. To je bilo vse. Osebno imam sicer zelo rad mojstre lepega sloga, od slovenskih pisateljev najprej pomislim na Cankarja in Kosmača, s tem pa nikakor ne želim zmanjševati pomena drugih estetov.

Kaj pa Valvasor in njegova Slava vojvodine Kranjske?

Valvasor je bil vsestransko izobražena osebnost in strasten opisovalec krajev, geografskih značilnosti naše dežele ter zgodb, ki jih je sistematično zbiral. Poleg tega je z bakrorezi tudi upodobil naše kraje in tako si lahko danes rekonstruiramo njihov razvoj. Najpomembnejši v njegovih knjigah je opis Cerkniškega jezera, zaradi katerega je postal član Angleške kraljeve akademije znanosti in umetnosti. Kdor se znanstveno ukvarja z zgodovino, tega avtorja ne more prezreti, njegovi veri v čarovnice navkljub!

Je kakšno gradivo, ki bi »moralo biti« v NUK-u, pa ne veste točno, kje je, ali pa veste, in si prizadevate, da bi ga pridobili?

Če bi imeli možnost, bi najprej poskrbel za tiste primerke slovenske protestantike, ki jih pri nas še nimamo, a jih imajo po švicarskih, nemških in denimo danskih knjižnicah. O pomenu teh knjig je razmišljal že Mirko Rupel, sicer velik strokovnjak na tem področju, ki je kot takratni ravnatelj naše knjižnice (med letoma 1946 in 1963) sistematično zbiral fotografske posnetke tistih besedil, ki jih pri nas v obliki originalov ne hranimo. Prav tako bi se razveselil vseh srednjeveških rokopisnih pričevanj o slovenski kulturi. Vendar ima vsak primerek svojo zgodovinsko pot in to je treba spoštovati. Če navedem primer kodeksa, v katerem so zapisani Brižinski spomeniki: ti niso pomembni le za slovensko zgodovino, temveč prav tako za bavarsko. Z istimi argumenti, kot bi si želeli mi pridobiti pričevalce slovenske kulture, bi si želeli pripadniki kakega drugega naroda pridobiti tiste knjige, ki jih hranimo pri nas in so pomembne za njih. Prav zato več evropskih projektov vzpodbuja digitalizacijo gradiva in izmenjavo podatkov na medmrežju. 

Kdo so običajni uporabniki gradiv iz Zbirke starih tiskov? 

Stare tiske običajno pregledujejo raziskovalci na nivoju magistrskega ali doktorskega študija ter profesorji. Velik delež starega gradiva je že digitaliziran. Ob povpraševanju vedno preverimo, ali je gradivo že na voljo v elektronski obliki. V primeru, da ni, uporabnik običajno pove za razlog svojega zanimanja. Če gre za raziskave na akademskem nivoju, omogočimo vpogled v gradivo, v vsakem primeru pa poskrbimo, da ponudimo vse informacije, ki jih lahko. 

Po poklicu ste bibliotekar, po izobrazbi diplomirani filozof. Kaj vam kot filozofu pomeni delo na tem oddelku, kjer imate opravka z raznolikim gradivom z različnih področij?

Filozofijo sem študiral zato, ker me zanima veliko stvari in ni mi žal. Pritegnil me je ta opis: znanost znanosti in umetnost umetnosti. In v Zbirki starih tiskov lahko vsebinsko najdemo zelo širok vsebinski spekter literature, vsekakor zelo veliko zanimivega, a najbolj me pritegne slovenska protestantika, ki je v več pogledih izvirna v svetovnem merilu. Tako Primož Trubar kot Sebastijan Krelj sta si na tihem prizadevala za samostojnost slovenske cerkve. Če bi se njune ideje uresničile v celoti, bi pri nas vzniknila avtentična reformirana pot, podobno, kot na primer anglikanska Cerkev v Združenem kraljestvu. 

Pripravila: Kreativna baza