INTERVJU Z MILOJKO ČEPON, INŽENIRKO TEKSTILNE TEHNOLOGIJE

V TMS ste že več kot trideset let, kako ste, kot inženirka tekstilne tehnologije, prišli v muzej? 

V muzej sem prišla kmalu po osamosvojitvi Slovenije. Po diplomi sem se za nekaj let zaposlila v tekstilni tovarni, po preselitvi pa iskala novo službo. Tisti čas tekstilni industriji ni bil naklonjen, podjetja so se borila za svoj obstoj, številna so šla v naslednjih letih v stečaj. Ker sem živela v bližini muzeja, ki mi je s svojo mogočnostjo in skrivnostnostjo zbujal zanimanje, sem se javila na razpis za nadomeščanje delavke. Kasneje sem opravljala delo kustosinje pedagoginje, od leta 2008 pa sem kustosinja na tekstilnem oddelku. Znanje in izkušnje, ki sem jih pridobila v tekstilni tovarni, mi pri tem delu pridejo še kako prav.

Kakšna je bila tekstilna zbirka, ko ste jo prevzeli?

Ob prevzemu je bil del zbirke že prenovljen. Kustosinja Estera Cerar je na stalni razstavi, ki jo je poimenovala Tekstilije nekoč in danes, predstavila zgodovino tekstilne tehnike, tekstilne surovine in tekstilne obrti. Industrijski del nekdanje razstave je bil od 2001 zaprt za obiskovalce in je še čakal na prenovo. V tem delu so bili veliki industrijski stroji, ki so bili potrebni temeljite prenove. Kar nekaj let je preteklo, preden so jih sodelavci v restavratorski službi restavrirali in smo jih lahko leta 2012 postavili na prenovljeno stalno razstavo o razvoju slovenske tekstilne industrije. K tekstilnemu oddelku sodi tudi usnjarska zbirka, ki sem jo prenovila in je na ogled na razstavi Bohinjci in usnje v hiši Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, kjer je imel v prvi polovici 20. stoletja obrtno usnjarsko delavnico.

Koliko eksponatov je v zbirki danes in koliko je od tega velikih, kot so predilni stroji?

Tekstilna zbirka šteje več kot 1100 predmetov. Med največjimi so industrijski tekstilni stroji, med njimi predilni stroji in statve. Predilnih strojev je sedem, najdaljši je krilnik, ki v dolžino meri štiri metre. Prav toliko merijo v dolžino volnarske čolnične statve, ki so ene od sedmih mehanskih statev v zbirki.

Slovenija oziroma še prej Jugoslavija je imela bogato tekstilno tradicijo in močno tekstilno industrijo, ki je bila na vrhuncu med obema svetovnima vojnama. Koliko te dediščine vam je po propadu industrije uspelo ohraniti? Je še kaj pomembnega, kar bi sodilo v TMS, pa še ni pri vas?

Del te dediščine je uspelo ohraniti moji predhodnici Esteri Cerar. Od sredine devetdesetih let je zbirala gradivo podjetij, ki so šla v stečaj ali so se preoblikovala. Tako je z donacijami in nakupi iz stečajne mase pridobila gradivo kar nekaj tovarn: Sukno Zapuže, Pletenina Ljubljana, Svila Maribor, Dekorativna Ljubljana, Tekstilna tovarna Maribor, Ideja Kamnik, Tekstilindus Kranj, Motvoz in platno Grosuplje. Leta 2006 je del teh predmetov predstavila na razstavi Tekstilna industrija po tranziciji. Pridobivali smo jih tudi še kasneje. Veseli bi bili še predmetov s področja barvanja, tiskanja in apretiranja, to je področja plemenitenja tekstilij.

Ob tako velikih strojih, kot so denimo industrijski predilni, je najbrž ena večjih težav, kje jih hraniti. Kako rešujete prostorsko stisko?

Drži. Hranjenje večjih predmetov, kamor sodijo tudi tekstilni stroji, nam predstavlja kar velik izziv. Pomanjkanje prostora vpliva tudi na odločitve glede prevzemov novih predmetov v muzej. Ena od rešitev je iskanje druge primerne lokacije zunaj muzeja. Vodstvo muzeja se je že dogovorilo, da bomo nekaj velikih tekstilnih strojev postavili v kompleks nekdanje tekstilne tovarne Bombažna predilnica in tkalnica v Tržiču. Razstava starih industrijskih tekstilnih strojev v avtentičnem okolju tovarne z dolgoletno tradicijo, ki je tam delovala že leta 1885, bo zelo primerna rešitev zanje.

Imate morda svoj najljubši predmet iz tekstilne zbirke?

Težko bi izpostavila samo enega. Nekako najljubši pa so mi industrijski tekstilni stroji. Kot najpomembnejšega med predilnimi stroji pa bi izbrala mikalnik iz leta 1909, ki je obratoval v Predilnici Litija. Mikalnike so poimenovali tudi srce predilnice, ker je od njega odvisna enakomernost in kakovost preje. Med predilci velja, da je dobro omikano napol spredeno. Zaradi njegove pomembnosti smo ga postavili v osrednji del razstavnega prostora, kjer stojijo predilni stroji. Izbrala bi še dolgošivni avtomat za vezenje s tremi glavami, ki so ga uporabljali v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič med obema vojnama in še nekaj let po drugi svetovni vojni. Vzorce izdeluje s pomočjo neskončnega luknjičastega traku. Restavratorski tehnik Darko Gostiša je stroj tako temeljito restavriral, da ponovno deluje. Stroj lahko izveze tudi logotip TMS, vzorčni trak zanj je na našo željo izdelal tekstilni tehnik Jože Ažman z Bleda. Dragocen predmet na razstavi je tudi stiskalnica za končno oblikovanje slamnikov, izdelana v Tönniesovi železolivarni in strojni tovarni v Ljubljani okoli leta 1900. Je ena od treh še ohranjenih tovrstnih stiskalnic, delovala je v tekstilni tovarni Univerzale Domžale do sredine devetdesetih let 20. stoletja.

Pravite, da so nekatere od teh strojev restavrirali v vaši restavratorski delavnici, tako da tudi delujejo. Ali imate tudi prezentacije delovanja katerega od njih za obiskovalce?

Preden smo predilne stroje leta 2012 znova postavili na stalno razstavo o slovenski tekstilni industriji, so jih naši restavratorji konservirali in restavrirali. Med njimi je bil krilnik, predzadnji stroj v tehnološkem postopku izdelave preje. Izdelan je bil v Alzaški tovarni strojnih konstrukcij Moulhose v Franciji leta 1910. V Predilnici Litija je deloval do leta 1966, od leta 1975 do 2001 je bil del stalne razstave. Zaradi neustreznih klimatskih pogojev v prostoru je počasi propadal, zato je predstavljal velik izziv za restavratorsko službo. Muzejska restavratorska ekipa, v kateri so bili tudi trije delavci z javnih del, ga je od januarja 2010 do marca 2011 konservirala in restavrirala, za kar so porabili skupaj 4600 ur dela. Delo so odlično opravili, saj stroj znova deluje, tako kot je še v fazi obratovanja v tovarni. Ko so ga postavili v razstavni prostor, je Studio Cotič - Trojer posnel njegovo delovanje, sama pa sem pri tem demonstrirala delo delavke, ki je stregla takemu stroju. Kratek 5-minutni film je na ogled obiskovalcem omenjene razstave. Naj pri tem omenim, da je stroj med delovanjem tako hrupen, da se je ob njem nemogoče pogovarjati. Kar težko si predstavljamo, kako hrupno je bilo šele v tovarniški hali, kjer je delovalo več krilnikov in še drugih predilnih strojev.

Imate kakšen posebno dragocen primerek šivalnega stroja?

Hranimo več kot 130 šivalnih strojev, večina je gospodinjskih, nekaj je industrijskih, tudi otroški so med njimi, nekaj jih je za šivanje usnja. Nekaj posebnega med njimi je doma narejen šivalni stroj, ki ima leseno glavo in kovan kovinski mehanizem, iz okoli leta 1885. Za muzej in za slovensko tehniško dediščino je pomemben šivalni stroj Mirna, ki je bil izdelan v edini tovarni šivalnih strojev pri nas, v Mirni na Dolenjskem, katere začetki segajo v leto 1954. S proizvodnjo so nehali leta 1970, ko so že bili pridruženi Industriji motornih vozil v Novem mestu. Večino šivalnih strojev hranimo v depoju v Pivki, nekateri med njimi so v odprtem delu postavljeni na ogled.

Izjemno zanimiva je tudi medicinska zbirka, ki je začela nastajati leta 1955, torej kmalu po ustanovitvi TMS. Katero časovno obdobje zajemajo predmeti, ki so v njej?

Leta 1955 smo pridobili prvi predmet – lesen rentgenski aparat, ki so ga uporabljali v prvi bolnišnici za duševne bolezni na Slovenskem, zgrajeni leta 1881 pod imenom Kranjska deželna blaznica Studenec, danes Psihiatrična klinika Ljubljana. Večino predmetov iz te zbirke smo pridobili do leta 1995. Zajemajo časovno obdobje od leta 1900 pa tja od sredine druge polovice 20. stoletja.

Koliko je eksponatov?

Medicinska zbirka obsega več kot 700 predmetov. Med njimi so pohištvo in oprema zdravniške in zobozdravniške ambulante, naprave, instrumenti in pripomočki, ki so jih uporabljali v slovenskih bolnišnicah, rentgeni, vojaški sanitetni material in vrsta drugih.

TMS posebno pozornost posveča tehniški dediščini, ki se je uporabljala na naših tleh, posebej dragoceni pa so eksponati, ki so tudi plod slovenskega znanja in proizvodnje. Imate kak poseben tovrstni biser v medicinski zbirki?

Med pomembnejše in največje pričevalce zgodovine slovenske medicine nedvomno sodi naprava za zunajtelesni krvni obtok iz leta 1957. Naprava je kirurgom omogočila prazno in mirujoče srce, na katerem so lahko opravili zahtevnejše posege. Ker v petdesetih letih 20. stoletja uvoz take naprave ali njenih delov v takratni Jugoslaviji ni bil mogoč, se je njene konstrukcije lotil kirurg Miro Košak, po njegovi zamisli pa so jo izdelali v ljubljanski Avtoobnovi. Z njeno pomočjo je bila leta 1958 v Ljubljani prvič opravljena operacija na odprtem srcu – samo štiri leta po prvi uspešni tovrstni operaciji na svetu. To je bil prvi poseg te vrste v takratni Jugoslavij, z njim pa so slovenski kardiologi prehiteli celo nekatere pomembne evropske centre.

Zaradi prostorske stiske je del zbirke v depojih, predvsem v Pivki, del pa na ogled kot stalna zbirka. Boste s prenovo muzeja pridobili kaj prostora za medicinsko zbirko?

Predmeti z občasne razstave Zakladi iz depojev: medicinski instrumenti in pripomočki se bodo ob zaključku vrnili v depo v Pivko. Ali bodo predmeti medicinske zbirke vključeni v novo stalno razstavo, ki je v načrtu po prenovi objekta gradu, še ne razmišljamo. Prav gotovo pa bodo posamezni predmeti, pomembni za zgodovino slovenske medicine, na ogled še na kakšni občasni razstavi na drugi lokaciji ali posojeni drugemu muzeju, o čemer se že dogovarjamo.

Trenutno je del zbirke na ogled v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Kaj predstavljate? In do kdaj bo na ogled?

Del medicinske zbirke, ki je shranjena v depoju, smo leta 2021, ob praznovanju 70. obletnice ustanovitve muzeja, predstavili na zgoraj omenjeni razstavi Zakladi iz depojev. Manjši del te razstave trenutno gostuje v Knjižnici Otona Zupančiča na Kersnikovi v Ljubljani. V njihovo razstavno vitrino smo postavili 44 manjših predmetov in jih razporedili po posameznih področjih medicine: stomatologija, ginekologija, kirurgija in drugo. Razstava bo na ogled do konca oktobra 2023.

Nekateri medicinski instrumenti in aparature iz preteklosti danes najbrž bolj kot na medicinske pripomočke spominjajo na mučilne naprave. Povejte kaj o zbirki, ki jo je zapustil Dimitrij Stiasny?

Dimitrij Stiasny (1931–2020) je večino službenega časa delal kot stomatolog protetik v zdravstvenem domu v Vevčah pri Ljubljani. Pri ambulantnem delu se je srečeval s kariesom, ki je predstavljal velik zdravstveni problem, zato se je intenzivno ukvarjal tudi z načrtovanjem preventive v zobozdravstvu. Spodbujal je ustanavljanje zobnih ambulant in izvajanje preventivnih pregledov higiene in stanja zob v osnovnih šolah. Njegova hči je muzeju podarila omarico z instrumenti, pripomočki, materiali za popravilo zob in protetiko ter dva vrtalnika za zobe. En vrtalnik na nožni pogon je kupil v trgovini Dental v italijanskem Vidmu. V trgovini so prodajali novejše vrtalne stroje na električni pogon, za katerega pa ni imel denarja, zato so na podstrešju poiskali nožni vrtalnik in mu ga prodali za simbolično ceno. Vrtalnikov na nožni pogon v tistem času niso več uporabljali. Kot zanimivost še naj povem, da je Stiasny omenjene predmete uporabljal pri delu »na črno« v ordinaciji na Fužinskem gradu v Ljubljani med letoma 1964 in 1968. Z zasluženim denarjem je kupil opremo za kuhinjo.

Kako pomembna so bila železna pljuča, ki jih hranite v muzeju in jih je restavriral vaša restavratorska ekipa, ter za kaj in do kdaj so jih uporabljali?

Naprava za ohranjanje dihalne funkcije, bolj znana pod imenom železna pljuča, sodi med pomembnejše pričevalce zgodovine slovenske medicine. Omogočala so dolgotrajno dihanje bolnikom, ki so to sposobnost izgubili zaradi ohromljene prepone. Delujejo z ustvarjanjem podpritiska in nadpritiska na prsni koš bolnika. V fazi podpritiska se prsni koš razširi in zrak vdre v pljuča, pod vplivom pritiska pa zrak izdihne. Železna pljuča je restavrirala in konservirala celotna ekipa restavratorjev in jih po treh mesecih intenzivnega dela usposobila, da so po pol stoletja mirovanja spet delovala. Maja 2007 so bila predstavljena na infekcijski kliniki v Ljubljani ob praznovanju 50. obletnice prvega slovenskega oddelka intenzivne terapije, ki je bil ustanovljen na tej kliniki. Prav tam so jih uporabljali za pomoč bolnikom pri dihanju, ko je leta 1957 izbruhnila epidemija otroške paralize. V uporabi so bila le kratek čas, saj so jih nadomestile manjše in novejše naprave.

Je v zbirki še kak predmet, ki obiskovalce posebej vznemiri?

Morda porodne klešče, ki so jih izumili v 17. stoletju, od 18. stoletja dalje pa z njimi pomagali pri številnih porodih. Iznajdbe novih instrumentov so izjemno prispevale k razvoju porodništva. Klešče, ki so na razstavi, smo vzeli iz kovčka dr. Josipa Straška (1875–1920), ki je bil zaposlen v ženski bolnišnici v Novem mestu od leta 1907 do smrti. Kot sestavni del ginekološko-porodniškega-kirurškega instrumentarija so bile zavite v platno in hranjenje v zgornjem delu dvodelnega lesenega kovčka, oblečenega v črno impregnirano tkanino. Strašek ga je prinesel iz Brežic, kjer je predtem služboval. Leta 1995 je novomeška splošna bolnišnica kovček podarila muzeju.