Intervju z Miho Mauričem: »Za Šalamuna je bila poezija vedno najpomembnejša in najresnejša stvar na svetu«

Ob bližajoči se 10. obletnici Šalamunove smrti smo o velikem avantgardnem pesniku in dogodkih, ki jih je JSKD pripravil v počastitev pesnikovega življenja in dela, spregovorili z urednikom Šalamunove zadnje pesniške zbirke Visoka gora, bele luči in programskim vodjem Centra za poezijo Tomaža Šalamuna Miho Mauričem.

V letošnjem novembru in decembru organizirate pet dogodkov, ki bodo počastili delo in življenje pesnika Tomaža Šalamuna, ikonoklasta slovenske poezije, ob njegovi 10. obletnici njegove smrti, zaključni, najpomembnejši dogodek bo 27. decembra. V kakšnih dogodkih lahko letos uživajo obiskovalci?

Pripravili smo bogat in raznolik kulturno-umetniški program, ki osvetljuje delo Tomaža Šalamuna iz različnih zornih kotov. Na prvem dogodku, predavanju Miklavža Komelja z naslovom Ali je mogoče, da Šalamuna bolje razumem s plesom kot racionalno?, je bil v ospredju ples, predavanje pa je spremljalo začetek koreografskih delavnic z Lejo Jurišič Morje traja, v organizaciji JSKD in producentke za ples Nine Meško, ki tematizira Šalamunovo poezijo.

Na drugem dogodku Šalamun in vizualna umetnost smo najprej prisluhnili pogovoru med Žigo Karižem in Arjanom Preglom o Šalamunovih povezavah z likovno umetnostjo, nato je sledil ogled dokumentarnega filma Buča na vroči strehi sveta, na katerem se nam je pridružil tudi eden izmed dveh režiserjev, Nejc Saje, ki je predstavil ozadje nastanka dokumentarca, ki se posveča življenju in delu Tomaža Šalamuna, ter odgovarjal na vprašanja iz občinstva.

Naslednji dogodek, Jaz sem zven, ne ptič, gledališki performans v režiji Branke Bezeljak in izvedbi Teatra III s Ptuja, je osvetil delo in življenje Tomaža Šalamuna in raziskoval njegove družinske navezave na Ptuj. Predstava vsebuje verze iz 39 različnih Šalamunovih pesniških zbirk in avtorsko glasbo Primoža Vidoviča.

Na četrtem dogodku, Vse kar sem objel je ušlo, smo prisluhnili uglasbitvam petnajsterice Šalamunovih pesmi iz leta 2014 v izvedbi pesnika in kantavtorja Mateja Krajnca. Na isti dan sta izšla tudi istoimenska vinilna plošča in digitalni album. Dogodek je moderiral pesnik in glasbeni poznavalec, Jure Potokar.

Vrhunec obeležitve desete obletnice Šalamunove smrti in osme obletnice delovanja Centra za poezijo Tomaža Šalamuna pa bo v petek, 27. decembra, ob 20. uri, ko bomo premierno predstavili poslednjo Šalamunovo pesniško zbirko z naslovom Visoka gora, bele luči, ki vsebuje 44 doslej neobjavljenih pesmi, ki jih je Šalamun ustvaril v septembru 2014. Dogodek bo potekal pod mojim moderatorstvom, Šalamunove pesmi pa bodo brali njegovi pesniški sopotniki in sopotnice.

Pred osmimi leti ste na JSKD ustanovili tudi Center za poezijo Tomaža Šalamuna.

Tako je, Center za poezijo Tomaža Šalamuna je bil ustanovljen na pesnikovo pobudo, da bi se po njegovi smrti v enem prostoru združile vse knjige iz njegove osebne knjižnice, da bi ta prostor hkrati postal prireditveni, pa tudi, da bi v ospredje postavil poezijo, saj je to, po Šalamunovem mnenju, ključnega pomena za vzpostavitev narodne zavesti. Potem ko je soproga Metka Krašovec knjige donirala Javnemu skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, se je njegova vizija uresničila 27. decembra 2016, ko je Center z uradno otvoritvijo začel svoje delovanje. Od takrat naprej v Centru za poezijo kontinuirano, na tedenski ravni, potekajo predstavitve aktualne pesniške produkcije iz Slovenije in tujine. V minulih letih smo organizirali enomesečne rezidence, na katerih smo gostili aktualne prejemnike pesniške nagrade Tomaža Šalamuna, ki jo od leta 2017 naprej podeljujejo v ZDA, zmagovalne pesniške knjige pa pri založniškem programu JSKD izhajajo tudi v slovenskem prevodu Sovretovega nagrajenca, Jerneja Županiča.

Kakšen pečat je Šalamun pustil na slovenski poeziji?

Pečat je nedvomno izjemen in za naš kulturni prostor neprimerljiv. Vse od poznih šestdesetih let do smrti je Šalamun spadal med najpomembnejše pesnike v Sloveniji, a tudi širše. Je prejemnik vseh ključnih literarnih nagrad v Sloveniji, vključno s Prešernovo, in številnih prestižnih v tujini, še posebej Evropske nagrade za poezijo in Zlatega venca Struških večerov poezije. Vpliv, ki ga je imel, in ga še vedno ima, na generacije pesnic in pesnikov, ki so mu sledili, je izjemen, še posebej v Sloveniji, morda še izraziteje v Združenih državah Amerike, kjer je več desetletij tudi predaval kreativno pisanje na številnih prestižnih univerzah. Šalamun je nedvomno mednarodno najbolj uveljavljen slovenski pesnik vseh časov, hkrati pa spada med najpomembnejše predstavnike neoavantgardne in nadrealistične pesniške tradicije v svetovnem merilu.

Uredili ste kar šest Šalamunovih pesniških zbirk, ki so posthumno izšle v knjigi Jutro, prav tako pa ste uredili tudi Šalamunovo zadnjo pesniško zbirko Visoka gora, bele luči, napisano septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Kako vas je zaznamovala (oz. vas še zaznamuje) njegova poezija in ustvarjanje?

Doletela me je čast, da sem imel priložnost urediti tako šesterico poznih Šalamunovih pesniških zbirk, ki so izšle v knjigi Jutro, kot tudi, skupaj s pesnikom in urednikom Dejanom Kobanom, pesniško knjižico Vse kar sem objel je ušlo in dvojezično knjigo In povsod je bil sneg / And all around there was snow, ki vsebuje pesmi iz zadnjega leta pesnikovega življenja. S knjigo Visoka gora, bele luči, ki bo izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, se njegov izjemno plodovit pesniški opus dokončno zaključuje. Tomaž Šalamun me je močno zaznamoval tako po človeški kot tudi po pesniški plati. Njegova neomajna predanost pesniški besedi, neusahljiv gon po pesniški in siceršnji svobodi, ki mu je ostajal zvest skozi celotno ustvarjalno življenje, je odločilno vplival name kot pesnika, hkrati pa tudi na osebni, človeški ravni. Ta močna zaznamovanost in neizbrisen pečat, ki ga je pustil, bosta z menoj ostala za vedno. Najverjetneje brez Tomaža Šalamuna ne bi nikoli postal pesnik in najverjetneje se brez njega tudi ne bi poklicno ukvarjal s poezijo ter je razumel kot poslanstvo. Branje Tomaža Šalamuna je odpiranje neba in zemlje, je čista energija, je neusahljiv plamen. Nikoli v življenju nisem srečal človeka, ki bi bil čemurkoli tako predan, kot je bil Šalamun poeziji, ki je zanj vedno bila najpomembnejša in najresnejša stvar na svetu.

Avtorica: Lara Gril