Borut Osojnik: »NUK-ova stavba je še danes svetišče znanja, skoraj na pol sakralni prostor.«

Borut Osojnik se je z monumentalno NUK-ovo stavbo pobliže spoznaval že kot študent filozofije. Čeprav priznava, da v tistem obdobju ni pretirano rad zahajal v to svetišče znanja, je pozneje prav NUK postal njegova prva služba. Skozi celotno kariero se je v različnih službah in v različnih vlogah ukvarjal tudi s problematiko izgradnje NUK 2, ki jo tako pozna do obisti. Tudi kot vodja Službe za tehnično vzdrževanje in investicije se še vedno dnevno sooča z izzivi, ki bi bili precej enostavnejši, če bi prišlo do realizacije tega projekta. Odkar je NUK na seznamu Unescove kulturne dediščine se namreč poleg vseh vsakodnevnih varnostnih in drugih izzivov v NUK-u soočajo tudi s trumami turistov.

Stavba NUK v Ljubljani je tako monumentalna in posebna, da je najbrž vsakemu izmed nas ostalo v spominu, kdaj se je prvič pobližje spoznal z njo. Se tudi vi spominjate vašega prvega srečanja z NUK-om?

Če sem zelo odkrit, se čisto točno ne spomnim, kdaj sem prvič vstopil v NUK, se pa spomnim okoliščin. NUK-ova stavba je, kot ste rekli, še danes monumentalna in neke vrste svetišče znanja, skoraj na pol sakralni prostor. Zdi se mi, da v takšen  prostor stopaš z nekaj strahospoštovanja. Ko ga bolje spoznaš, ugotoviš, da je vibracija v NUK-u pravzaprav dobra in pozitivna. Priznam, da kot študent nisem preveč rad zahajal v NUK. Šel sem izključno, če kje drugje nisem dobil knjige, ki sem jo rabil za študij ali pa, če je bila izposoja določenih knjig možna samo v Veliki čitalnici. Tam je bilo vzdušje zelo študijsko, na nek način tudi zelo pozitivno, saj si lahko študiral brez kakšnih motečih elementov. Opazil sem, da sem tam vedno zelo veliko naredil v zelo kratkem času.

Kako sicer, morda tudi s tega vidika, da ste po izobrazbi filozof, gledate na knjižnice in njihovo vlogo? Vemo, da so šle s filozofijo nekako z roko v roki še od časov antike.

Knjižnice so bile vedno pomembne inštitucije. V nekaterih časih še bolj kot danes, čeprav tudi zdaj ponovno pridobivajo na pomenu. V poplavi informacij, ki jih dobivamo iz različnih medijev in jih je treba presojati, je knjižnica vseeno nek dom, kjer se da dobiti relevantne informacije.

Včasih so bile morda bolj ekskluzivne, danes pa poleg ekskluzivnosti in nekih prostorov tišine, vzvišenosti in pridobivanja znanja, postajajo tudi kulturna središča, kjer se srečujejo različne socialne entitete. Skratka, so prostor za negovanje posebne vrste komunikacije, ki je drugje ni. Tudi NUK-ov slogan »Hranimo misli« je s tega vidika zanimiv. Po eni strani mi dejansko hranimo misli v smislu skladiščenja in omogočanja, da se te misli lahko preberejo, po drugi strani pa hranimo misli tudi v  smislu, da so to prostori in dejavnosti, kjer ustvarjamo nove ideje in nove poglede na svet. Ta pomen knjižnice je nenadomestljiv. Nobena druga inštitucija ni tega prevzela. Zato se tudi v tujini, kjer očitno razumejo pomen takih prostorov za razvoj države, še vedno gradi zelo veliko novih knjižnic. NUK je bil zgrajen še v času nekega ekskluzivnega pridobivanja znanja. Velika čitalnica je fantastičen prostor, ki omogoča meditacijsko razsežnost študija, ta drugi del, kjer poteka komunikacija, ki ustvarja nove zamisli, pa je v NUK-u kljub določenim prilagoditvam trenutno precej otežkočen.  

Kdaj je NUK pravzaprav postal vaša služba?

NUK je bil moja prva služba in najbrž bo tudi zadnja. Na oddelek Slovenske bibliografije sem prišel leta 1988. Leta 1993 me je takratni ravnatelj povabil k sodelovanju v projekt NUK 2, ki je v tistem obdobju zgledal zelo živ. Natečaj za NUK2 je bil narejen leta 1989, leta 1993 pa so tekle intenzivne aktivnosti okoli tega. Med drugim je bilo potrebno z vidika NUK-a koordinirati določena opravila in projektne naloge za podporo in sodelovanje pri projektu. Leta 1995 sem postal tudi del ekipe na ministrstvu za znanost in tehnologijo, ki je bil investitor projekta. Takrat so se dogajale precej intenzivne stvari. Bil je sprejet zakon o izgradnji, podpisana je bila soinvestitorka pogodba z Mestno občino Ljubljana. Bili so narejeni celo neki projekti za zaščito gradbene jame. Skratka, veliko stvari se je dogajalo, zgledalo je kot da projekt bo realiziran, pa žal ni bil in še danes ni.

S problematiko izgradnje NUK 2 se tako ali drugače ukvarjate pravzaprav že skozi celotno vašo kariero in jo poznate do obisti. Kaj je po vašem mnenju glavni razlog, da se je nek projekt, ki se je vsem od samega začetka zdel smiseln in nujen, spremenil v več kot 30 let trajajočo sago?

Res je, problematiko izgradnje NUK 2 kar dobro poznam. Deset let sem se v različnih oblikah z NUK-om ukvarjal tudi med službovanjem na ministrstvu. Kaj je razlog, da projekt še ni realiziran? Denar verjetno res ni pravi razlog, čeprav, podtalno gledano, verjetno je, ampak na nek drugačen način. Gotovo manjka politične volje oziroma manjka neka dejanska podpora temu projektu oziroma vizija politike, ki bi segla čez obdobje volitev, da bi torej karkoli mislila dolgoročno. Problem pri politiki je, da gleda samo na štiri leta, zato se raje ukvarja z nekimi manj pomembnimi stvarmi in velike, dejanske potrebe zanemarja. Tisti, ki se bo lotil tega projekta, ga ne bo končal, saj bo njegova realizacija trajala več kot  5 let. NUK 2 tako ni edini veliki nacionalni projekt, ki se ne zgodi.

Hkrati pa se zgodi tukaj tudi na nivoju denarja ena zanimiva zadeva. Spomnim se recimo leta 2003, ko sem bil tudi sam prisoten na odboru vlade za znanost in izobraževanje, na katerem so obravnavali projekt NUK2. Na presenečenje predsednika tega odbora in še marsikoga, projekt ni dobil podpore. Meni je takrat  postalo zelo jasno, zakaj ne. Tak projekt vseeno zahteva letno kakšnih 15 milijonov evrov in na ta način vzame denar kupu drugih manjših projektov, ki živijo od tega denarja. Zato tak način obravnave tovrstnih velikih projektov ni primeren, saj so parcialni interesi vedno močnejši od nekega bolj globalnega interesa. To se pač dogaja. Še danes.

Na kakšni točki je danes ta projekt?

Projekt iz leta 1989 je bil leta 2009 ukinjen z argumentacijo, da je zastarel, čeprav je bil precej fleksibilen in večkrat noveliran. Leta 2012 se je zgodil nov natečaj, ki je z arhitekturnega vidika sicer prinesel drugačno rešitev, ni pa prinesel drugačnega načina finančne obravnave projekta. Sedaj smo že 11 let v novem projektu, pa ni čisto nič drugače kot je bilo. Projekt se še vedno projektira. Za to se vedno najde denar, saj je to način, da se projekt formalno ohranja pri življenju, do njegove realizacije pa na tak način ne more priti vse dokler ne bo nekdo rekel, da ta projekt res rabimo. Pri tem je pomembno poudariti tudi to, da to ni NUK-ov projekt. To je projekt države, ki ga je treba prepoznati kot takega. Hkrati pa se trenutno nahajamo v nekih relativno kriznih časih. Je pa vlada pred časom zagotovila, da je to pomemben projekt, ki ga je treba realizirati. Ali je mislila resno, bo pokazal že proračun za prihodnje leto.

Danes ste v NUK-u zaposleni kot vodja Službe za tehnično vzdrževanje in investicije. Je skrb za to, da Plečnikov spomenik kot arhitekturni biser ostaja v dobri kondiciji in da hkrati  opravlja tisoč in eno nalogo, ki mu kot osrednji nacionalni knjižnici pritiče, velik izziv? Tudi zagotavljanje varnosti zgradb, prostorov in opreme pri takšni instituciji kot je NUK najbrž ni enostavno?

To so vsekakor kar zanimivi izzivi. Tudi finančno dragi in kompleksni s strokovnega vidika. Da ohranjamo knjižnico v dobri kondiciji, tudi spomeniško-varstveni, je potrebno  pri izvedbi upoštevati cel kup stvari. Po drugi strani pa moramo zagotavljati tudi podporo dejanskim uporabniškim izkušnjam in programskim dejavnostim knjižnice kot take. Biti vodja službe za investicije in vzdrževanje je po svoje zanimivo delo, a tudi zahtevno. Imeti moraš kar širok vpogled v celo zgodbo. Ne gre samo za investicijska znanja, ampak tudi za kulturna. NUK je vseeno kar pomembna inštitucija in zagotavljanje neke osnovne varnosti je pomembno. Včasih za to niso imeli zunanje varnostne službe, zdaj jo imamo. Sem prihaja tudi zelo veliko ljudi z različnimi interesi. Brez varnostne službe in brez nekih sistemov nadzora, bi najbrž težko funkcionirali. Tukaj hranimo tudi kulturne spomenike in potrebno je zagotavljati zaščito pred požarom. Tudi pomembno digitalno gradivo je potrebno zaščiti na primeren način. Ne bom rekel, da smo v tem smislu popolni, osnovne varnostne sisteme pa imamo vsekakor na precej solidnem nivoju, ki zagotavlja dovolj visoko varnost, da nimamo kakšnih pretiranih incidentov.

Se kdaj kljub temu kaj zalomi? Ste se kdaj soočali z morebitnimi poskusi vloma, kraje, poškodovanja knjižničnega gradiva ali kaj podobnega?

Seveda, tudi takšne stvari se zgodijo. Bili so že kakšni poskusi vloma, pride tudi do kakšnih manjših tatvin. Tudi kakšen računalnik je že kdo odnesel. Manjši incidenti se vedno dogajajo. Tudi kolesa pred NUK-om večkrat izginejo, kljub temu, da imamo video nadzor. Včasih pride tudi do kakšnih konfliktov med uporabniki in zaposlenimi ali pa do konfliktov med samimi uporabniki. Vse te stvari je treba reševati. Na prostoru, kjer se dnevno srečuje več kot 1000 ljudi, hočeš nočeš prihaja do določenih trenj in zadreg, kaj hujšega pa nas na srečo še ni doletelo. Kot zanimivost lahko povem, da je do največje kraje v NUK-u prišlo pravzaprav nekje v devetdesetih letih, le nekaj mesecev po tistem, ko smo v NUK prvič dotlej vpeljali varnostno službo. Do kraje je prišlo prav s strani varnostne službe. To je en tak zanimiv paradoks. Trenutno pa moram priznati, da tovrstnih težav nimamo. Imamo stroge protokole. Tudi varnostna služba ne more vstopati v vse prostore oziroma lahko stopa vanje samo pod določenimi pogoji in podobno.

Vemo, da NUK hrani tudi gradivo, ki je vpisano na Nacionalno listo Unesco Spomin sveta,  sama knjižnica pa je bila leta 2021 dodana tudi na seznam Unescove svetovne dediščine v okviru izbora del arhitekta Jožeta Plečnika. Se je s tem morda povečalo tudi zanimanje zanjo s strani obiskovalcev, ki knjižnice ne obiskujejo zgolj zaradi določenega gradiva ali študiranja v Veliki čitalnici?

NUK je zanimiva stavba in Ljubljana je zanimivo mesto. Množice turistov hodijo v NUK in ta blazna količina ljudi predstavlja svojevrstne izzive tudi za nas. Nad NUK-om bdi tudi spomeniško varstvo, saj je to tudi spomenik državnega pomena. To pomeni, da so vsi posegi in vzdrževanje precej zahtevni. Ker je NUK na seznamu Unescove svetovne dediščine, moramo po eni strani uresničevati zahtevo Unesca, da so taki kulturni spomeniki dostopni za obiskovalce in da jim omogočajo  neke vrste doživetveno izkušnjo. Po drugi strani pa moramo v Veliki čitalnici, ki večino turistov najbolj zanima, zagotavljati tišino in preprečevat oglede oziroma jih omogočati samo v določenem času. To nam predstavlja kar velike izzive, ki pa jih nekako zmoremo.