Interviju z Bernardom Petrovčičem, delovodjem tehnične službe in Igorjem Skopcem iz Zadruge Živa
Da je celoten objekt Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri potreben prenove, v muzeju opozarjajo že dolgo časa. A dokler ne bodo zagotovljena sredstva za prepotrebno celovito gradbeno obnovo, v muzeju opravljajo najnujnejša dela, da preprečijo propadanje gradu, ki ga močno načenja zob časa, predvsem pa ga ogroža vlaga. O tem, kako se lotevajo sanacije posameznih delov, da bi bili rezultati kar se da dolgotrajni, kaj jim je doslej uspelo sanirati in kaj je še najbolj nujno, smo se pogovarjali z delovodjem tehnične službe Bernardom Petrovčičem, konkretne postopke in sodobne materiale, ki jih pri tem uporabljajo, pa nam je predstavil Igor Skopec iz Zadruge Žive, ki sanacije izvaja.
V TMS ste zaposleni šestindvajset let, zadnjih deset let ste delovodja tehnične službe, zato objekt zagotovo do potankosti poznate. Ob ogledu gradu smo opazili zidove, s katerih je na velikih površinah odpadel omet, tako zunanji zidovi kot notranji prostori so polni vlage, ki ogroža tako objekt kot eksponate. Kdaj so bili ti zidovi nazadnje urejeni in prebeljeni?
Petrovčič: Omet z zidov, ki jih obnovimo in prebelimo s klasičnimi materiali, začne odpadati že po desetih ali petnajstih letih. Poskušali smo z različnimi materiali, tudi z apnom, kot so to delali nekoč, pa se ni obneslo. Tudi omet, narejen iz gašenega apna in peska, ni prinesel zadovoljivih rezultatov. Ne glede na vse se po nekaj letih omet in belež začneta luščiti, prostori pa so polni vlage. Kot ste rekli, vlaga ne načenja samo objekta, temveč škoduje tudi muzejskim eksponatom, kovinske dele napade rja, tekstil plesen in tako naprej. Zato je sanacija prostorov zaradi vlage za naš muzej tako pomembna.
Ampak grad je star več stoletij, vlaga pa verjetno ni od včeraj. Kako so se s to težavo spopadali menihi, ki so tukaj živeli?
Petrovčič: Res je, pod nami je voda, del stavbe pa stoji na kamnu, del na ilovici in del na pilotih, težave z vlago pa segajo v zgodovino. Menihi so jih reševali preprosto, tako da so stavbo nenehno belili z gašenim apnom, ki so ga mešali z vodo. Ko so prišli z enega konca na drugega, so spet začeli na začetku in tako je bil vsak del stavbe vsakih nekaj let sveže prebeljen. Poleg tega so tukaj živeli in so prostore ogrevali, stavba pa je zaradi uporabe naravnih materialov dihala, tako da je bilo kljub vsemu manj vlage. Največ škode na starih objektih naredimo, če jih pri prenovi zapremo, bodisi z okni, ki dobro tesnijo, bodisi z neprepustnimi materiali, tako da ne morejo dihati, kot pravimo.
Vendar ste lani poleti uspešno sanirali tlake v Titovi dvorani, tako da vam je uspelo rešiti težave z vlago?
Petrovčič: Res je, Titova dvorana, v kateri muzej hrani prestižno zbirko Titovih in protokolarnih vozil, je bila potrebna korenite sanacije zaradi vlage, ki je imela velik vpliv na razstavljena vozila. Pod dvorano namreč teče voda, kar je povzročalo vlago v prostoru. Lahko si predstavljamo, da gre za velike količine, če vemo, da ima dvorana površino 500 kvadratnih metrov, zato razvlažilci, ki smo jih uporabljali, niso bili dovolj učinkoviti. Da bi preprečili vdor vlage, smo na celotni površini statično sanirali obstoječi tlak, naredili hidro- in termoizolacijo, na to pa vlili samorazlivni tlak debeline osem centimetrov. Tako prenova ni bila zgolj estetske narave, temveč smo s sanacijo preprečili vdor vlage v prostor, ki ima na razstavljena vozila škodljiv vpliv. Obnovo smo zaupali Zadrugi Živa, s katero zelo uspešno sodelujemo še šest ali sedem let.
Kako ste se lotili sanacije? Kakšni so ti sodobni postopki in materiali, ki jih uporabljate?
Skopec: Za sanacije uporabljamo sodobne materiale nemškega proizvajalca Köster. Gre za vrhunske, naravne in izjemno učinkovite materiale, ki jih v svetu uporabljajo več kot 40 let. Pri sanaciji tlakov v Titovi dvorani smo morali upoštevati dvoje, poškodovana in razpokana je bila betonska plošča na tleh dvorane, poleg tega pa je v prostor vdirala voda, ki je pod tlemi. Zaradi specifične gradnje, objekt stoji na velbih nad vodo, smo morali obstoječo ploščo ohraniti in sanirati, tako da smo jo ojačili z različnimi materiali. Nova plošča bi namreč prostor zmanjšala, poleg tega bi preobremenila temelje. Za preprečevanje vlage smo v stene namestili kapilarno bariero, to je poseben postopek, pri katerem v steno zvrtamo luknje in jih napolnimo s posebnim materialom, ki preprečuje vdor vlage. Odstranili smo poškodovane notranje omete, ojačili stene in jih naposled ometali in prebelili.
Kakšen je rezultat po letu in pol, kar ste opravili sanacijo?
Skopec: Kot lahko vidite, so stene zdrave in suhe, prav tako tlaki.
Petrovčič: Meritve vlage kažejo, da je bila prejšnja leta v tem obdobju, torej konec poletja in jeseni, v prostoru več kot 60-, skoraj 70-odstotna vlaga, danes, pod enakimi vremenskimi pogoji, je njen delež 36-odstoten, pri čemer v celem prostoru deluje le en razvlažilec zraka, v preteklosti pa smo jih uporabljali več. Lahko si predstavljate, kako je tako visoka vlaga vplivala na avtomobile, kovinski deli so zarjaveli, tekstilne obloge na sedežih so bile vlažne in plesnive. Tudi v zraku se je čutil neprijeten vonj po vlagi. Seveda si želimo, da bi na podoben način sanirali celoten objekt, kar pa je seveda odvisno od sredstev, ki jih imamo na voljo.
Skopec: Pred celovito sanacijo objekta se trudimo, da s čim manjšimi stroški dosežemo kar se da velik učinek. Z namestitvijo opisanih kapilarnih barier in sanacijo poškodovanih sten bi dosegli, da bi se stene posušile in bi objekt zadihal. Prepričani smo, da je prav to temelj za nadaljnjo obnovo in sanacijo gradu.
