Gelč Jontes je dala besedo ženskam z obrobja

Gelč Jontes je dala besedo ženskam z obrobja
Okrogla miza o življenju in delu prezrte pisateljice

V sredo, 19. oktobra, so v Slovenski matici v Ljubljani predstavili življenje in delo prezrte pisateljice iz prve polovice 20. stoletja, Gelč Jontes, ki velja za presenetljivo odkritje na slovenski literarni sceni. V ospredju dogodka, na katerem so pod spretnim vodstvom novinarke Klare Širovnik o pisateljici razpravljale literarna zgodovinarka dr. Katja Mihurko Poniž, zgodovinarka dr. Irena Selišnik in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, je bila zbirka kratkih zgodb Sreča na črepinjah, ki je prvič izšla leta 1943, Beletrina pa jo je nedavno izdala v osveženem ponatisu.

Dogodka sta se kot posebna gosta udeležila sorodnika Gelč Jontes, nečakinja dr. Mirta Koželj in vnuk Marjan Mede, ki sta zbranim orisala tudi nekaj osebnih spominov na teto oziroma babico. »Danes bi bil najsrečnejši dan v življenju tete Gelč,« je dejala dr. Koželj in s tem namignila, kako je Gelč bolela zavrnitev literarnih krogov in kako bi bila zagotovo hvaležna, da je končno dobila priznanje in prostor v literaturi, ki si ga brez dvoma zasluži.

Zbrane je uvodoma nagovoril direktor Beletrine Mitja Čander, ki je pojasnil, kako je povsem slučajno prišlo do odkritja Gelč Jontes. Med doslej neobjavljenimi spomini Petra Božiča, ki so nedavno izšli pri Beletrini, so namreč naleteli na zapise o takrat precej starejši pisateljici Gelč, ki se je Božič spominja z veliko naklonjenostjo in občudovanjem njene literature, ki jo je objavljala v različnih literarnih revijah. »O njej sem začel spraševati starejše kolege akademike, nihče je ni dobro poznal, potem smo knjigo našli na Bolhi, navdušila nas je in zelo sem vesel, da smo jo izdali,« je povedal Čander.

Z Gelč Jontes smo dobili pravo naslednico Zofke Kveder
O literarni vrednosti pisanja Gelč Jontes je spregovorila dr. Katja Mihurko Poniž, ki je povedala, da so bile ženske v tridesetih letih prejšnjega stoletja že aktivno prisotne na različnih področjih. »Dobili smo prve doktorice znanosti, pravzaprav je prvi doktorat na ljubljanski univerzi zagovarjala ženska, uveljavljale so se na različnih poljih umetnosti, v slikarstvu, literaturi, plesu, glasbi, bile so uspešne novinarke, založnice, skratka, to je bilo obdobje, v katerem so se ženske uveljavile tudi kot intelektualke in niso bile več le v vlogi delavk, ki jih je opisovala Gelč Jontes.« V tedanji literaturi je prevladovalo intelektualistično pisanje, kolikor je bilo socialne literature, pa je bila postavljena daleč od Ljubljane, na primer v koroške hribe.
»Gelč Jontes pa je v prostor literature postavila ženske, ki so tu blizu, na Igu, pokazala je, da te ženske niso bile samo žrtve, temveč so bile zelo aktivne. Njene ženske niso simboli, temveč so polnokrvne, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Imajo tudi svojo spolno željo in so jo pripravljene uresničiti, kar je novost v tedanji literaturi. Avtorica želi pokazati, kako te ženske, pa seveda tudi moški, dejansko živijo, in to prek njihove govorice, zato ne more pisati v knjižnem jeziku. Gelč Jontes je dala besedo ženskam z obrobja. Z njo smo končno dobili pravo naslednico Zofke Kveder.«

V pogovoru je dr. Irena Selišnik orisala zgodovinsko ozadje časa, v katerem je ustvarjala Gelč Jontes. Po njenih besedah je bilo to obdobje, v katerem so močno prisotna ženska gibanja, zaznamovano predvsem z gospodarsko krizo in socialnimi razlikami. »Zelo visoka je bila brezposelnost, ne le med moškimi, temveč tudi med ženskami, značilno pa je, da so ženske lažje dobile delo v tovarnah, ker je bilo manj plačano, medtem ko so bile zanesljive in varne službe v javnem aparatu namenjene predvsem moškim. Ženske so v javnih službah naletele na številne ovire, tako na primer poročene niso mogle več opravljati učiteljskega poklica, če se niso poročile z učiteljem, v javni upravi so zaposlovali le določen delež žensk, saj je vladalo prepričanje, da manj delajo kot moški, nezakonske matere so odpuščali in podobno. Skratka, bilo je polno socialnih krivic in zbirka Gelč Jontes je dober dokument tega časa, ki osvetli ne le usodo avtorice, temveč tudi drugih žensk.«

Foto: Kreativna baza

Dr. Ignacija Fridl Jarc je izrazila veliko veselje ob odkritju literarne zapuščine Gelč Jontes, do katere ima Slovenska matica, tako bi lahko rekli, neporavnane dolgove, saj so kar dvakrat zavrnili rokopis njenega avtobiografskega romana, ki pozneje res ni bil nikoli izdan, danes pa ga hranijo v NUK. Dr. Fridl Jarc je zagotovila, da bodo v Slovenski matici krivico popravili, saj nameravajo roman v prihodnje izdati, ob tem pa poudarila, da jo je ob branju Sreče na črepinjah prevzelo predvsem to, kako se lahko v 21. stoletju bere avtorica, ki opisuje socialno življenje z začetka 20. stoletja in kako to življenje postane živo za današnjega bralca. »Razloga za to sta dva, prvi je v tem, da to delo odkrije žensko avtorico v nekem literarnem horizontu, ki smo ga doslej poznali zgolj skozi moško pisavo, drugi pa v tem, da gre za neverjetno čustveno živo in doživeto literaturo.«

»Bila je pristni boem, družabna in radovedna ženska, ki je neumorno raziskovala življenje.« - Marjan Mede, vnuk

Foto: Kreativna baza

Nekaj utrinkov iz osebnega življenja Gelč Jontes, ki je bilo težko, kot je bilo težko življenje njenih junakinj, sta razkrila dr. Mirta Koželj in Marjan Mede, ki se Gelč spominjata kot dobrodušne in prijazne do otrok. Ob nedeljah je prihajala na obisk in zmeraj je prinesla otrokom bonbone, ob odhodu pa je prižgala cigareto in veselo pozdravila. Bila je urejena ženska, ki je živela skromno, saj sta jo zaznamovala revščina in težko življenje, zaradi česar je hčerko oddala v rejo, da bi ji omogočila boljše življenje. Vendar je vse življenje ohranjala stike z njo in preostalo družino.«