EPOHALNI PRETRESI IN ODKRITJA

EPOHALNI PRETRESI IN ODKRITJA

Oktober prinaša tri nove knjižne izdaje založbe Beletrina. Tu so novi roman Alojza Ihana Karantena, veliko literarno odkritje Petinsedemdeset listov Marcela Prousta v prevodu in s spremno besedo Katarine Marinčič, ki bo ob stoti obletnici avtorjeve smrti pospremilo svežo izdajo Iskanja izgubljenega časa, posebna oktobrska izdaja pa je dvojezična knjiga Krota Ane Marwan. To je avtorica napisala v nemščini pod naslovom Wechselkröte, zdaj pa je v prevodu Amalije Maček bralcem na voljo v nemškem in slovenskem jeziku.

Alojz Ihan: Karantena

Karantena je novi roman z zgovornim naslovom Alojza Ihana, uglednega zdravnika mikrobiologa in imunologa, pa tudi pesnika, pisatelja in esejista. Za svoje literarno delo je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo in Rožančevo nagrado, Slovenska znanstvena fundacija pa ga je za strokovne in poljudne prispevke o epidemiji covid-19 izbrala za komunikatorja znanosti za leto 2021. 

Zato ni nič nenavadnega, da tudi njegovo najnovejše literarno delo prežema tema epidemije, ki je zarezala v naše življenje. Protagonist romana Karantena je rentgenolog srednjih let Andrej Kos, ki želi novo jahto preizkusiti v družbi brata Petra in kolega Egona, epidemiologa za prehladne viruse. Sprva brezskrbne počitnice med valovi se zapletejo, ko na kopnem izbruhne epidemiološka katastrofa. Vsak od prijateljev situacijo doživlja drugače, vsi pa se začnejo sčasoma zavedati, kaj je v življenju zares pomembno in kaj nas dela ljudi. 

Avtor Alojz Ihan ob tem poudarja: »Roman sem zasnoval kot cerkveno fresko, ki naj s svojo dramatično sceno in pisano paleto odnosov med upodobljenimi liki ohrani izjemnost prvih mesecev leta 2020, ko je svet zdrsel v pandemijo nove, neznane bolezni covid-19.  

Antični in renesančni slikarji so freske za prikazovanje kuge ali poslednje sodbe napolnili s številnimi alegoričnimi liki, ki vsak zase preživljajo lastne človeške drame, hkrati pa kompozicija celotne podobe dokumentira skupinsko in skupno človeško dramo. Roman sem sestavljal iz motivov, na katerih je temeljilo naše doživljanje epidemije in jih dovolj neposredno poznam, da mi za realistične podobe ni bilo treba raziskovati ozadij. O največjem izzivu vsake freske – da se iz cerkvene kupole skupaj z vitražno svetlobo preslika v glavo opazovalca in tam zaživi resnično življenje – pa lahko presodi samo vsak bralec posebej.« Pretanjen družbeni komentar, ki se izriše skozi vpletene, spopadanje s krizno situacijo prikaže večplastno, kompleksno in z vidika tistih, ki so bolje in hitreje razumeli resnost položaja, a so bili pogosto izključeni iz odločanja. Roman tako razgalja mehanizme, ki so ljudi pahnili v še večji brezup in paniko, obenem pa, povedano z Egonovimi besedami, ugotavlja, kako je svet zblaznel in kako »epidemija ni samo v nosu in pljučih, še več je je v glavi«. Ihan ustvari izjemno človeški roman, poln zapletenih odnosov, družinskih travm in tragedij, konfliktov in napetosti, ki pa je tudi izrazito topel in presenetljiv v svojih na videz najtemnejših trenutkih. Sploh v katarzičnem zaključku, ko lahko skupaj z liki končno zadihamo s polnimi pljuči. Vsaj za hip.

Marcel Proust: Iskanje izgubljenega časa in Petinsedemdeset listov

Ob stoti obletnici smrti velikana svetovne književnosti, naslednika francoskih realistov in znanilca moderne proze 20. stoletja, Marcela Prousta (1871–1922), je izšla osvežena izdaja cikla Iskanje izgubljenega časa v prevodu Radojke Vrančič. Mojstrovina v sedmih romanih (V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet, Svet Guermantskih – 1. in 2. del, Sodoma in Gomora, Jetnica, Ubežnica in Spet najdeni čas) je nepozabno bralsko izkustvo, ki človeka spremeni in zaznamuje, saj gre za eno izmed najpomembnejših del svetovne književnosti. 

Proust je namreč spektakularno prekinil z realističnimi konvencijami 19. stoletja, ki jih je poganjala zgodba, in ustvaril nekaj čisto novega, pravzaprav tako novega, da še danes razburja in navdušuje. Pripoved, ki nas s pomočjo pripovedovalčevih otroških spominov in kasnejših izkušenj popelje po francoski visoki družbi poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, reflektira izgubljeni čas in pomanjkanje smisla, temelji pa na mnogoterosti perspektiv in oblikovanju izkušenj. Iskanje izgubljenega časa pa je v vsej svoji veličini kar zastrašujoče in neverjetno impozantno delo – veliko pove podatek, da je Proust nosilec Guinnessovega rekorda za najdaljši roman. A čas, ki ga boste preživeli ob branju Izgubljenega časa, zagotovo ne bo izgubljen.

Petinsedemdeset listov

Skupaj z romanesknim ciklom Iskanje izgubljenega časa izhaja tudi delo Petinsedemdeset listov v prevodu in s spremno besedo Katarine Marinčič. Gre za pravi skriti literarni zaklad, saj je besedilo, ki obsega okrog 100 strani, dolgo časa veljalo za izgubljeno.  Besedila so bila izvorno napisana okrog leta 1908, približno takrat, ko je Proust začel snovati Iskanje izgubljenega časa, ki je v sedmih romanih izšlo med letoma 1913 in 1927. 

Petinsedemdeset listov je hranil znameniti založnik Bernard de Fallois, ki je med drugim poskrbel za posthumno objavo številnih Proustovih del, vključno z nedokončanim romanom Jean Santeuil. Petinsedemdeset listov, ki jih je Fallois prvič omenil leta 1954 v predgovoru k Proustovi zbirki esejev in jih označil za dragocen vodnik k razumevanju Iskanja izgubljenega časa, pa se dolgo časa ni pojavilo, in šele predlani, tri leta po založnikovi smrti, so bili odkriti v njegovih arhivih in nato objavljeni.

Prevajalka Katarina Marinčič je ob tem povedala: »Knjiga z naslovom Petinsedemdeset listov je zbirka fragmentov, nabor zapiskov in skic, nastalih v obdobju, ko je Proust začenjal snovati svoje véliko delo. Bralec cikla V iskanju izgubljenega časa bo v njih zagotovo prepoznal nekatere ključne proustovske motive, ponekod tudi že slog zrelega Prousta. Poglavitna vrednost teh besedil, ki se zdijo kot vrečka nebrušenih diamantov, pa je vendarle dokumentarna. Zanimiva so ravno zaradi svoje nedodelanosti, ker nam vsaj rahlo odstirajo Proustov ustvarjalni proces.« Ti prvi osnutki epohalnega dela so veliko odkritje, ki ga literarni sladokusci in oboževalci francoskega literarnega virtuoza nikakor ne smejo spregledati.

Ana Marwan: Krota

Posebno pozornost si zasluži izid dvojezične knjižice Krota (Wechselkröte) Ane Marwan, za katero je avtorica prejela letošnjo nagrado Ingeborg Bachmann, prestižno in eno izmed najpomembnejših literarnih nagrad v nemškem jeziku. Gre za koprodukcijsko sodelovanje Beletrine in avtoričine matične salzburške založbe Otto Müller Verlag.

Avtorica Ana Marwan, ki je za svojo knjigo Zabubljena letos prejela nagrado kritiško sito za najboljše delo preteklega leta, nagrado Ingeborg Bachmann komentira takole: »Nagrada me je zelo presenetila, saj nisem pričakovala niti, da bom prišla med nominirance. Medijske pozornosti, ki sem je trenutno deležna, nisem vajena, a me zelo veseli, da mi nagrada odpira določene možnosti sodelovanja in ustvarjanja, ki bi mi bile sicer težko dostopne. 

Posebej me veseli, da je nagrada, ki je ena največjih v nemškem prostoru, šla v Slovenijo.« Podeljevanje nagrade je precej posebno. Po dva nominiranca, za katera pozneje ne sme glasovati, izbere vsak žirant, še neobjavljeno zgodbo pa pošlje avtor sam ali pa preko založbe, na naslov poljubnega žiranta, lahko tudi na vse. Po navadi prispe več sto besedil. Ob rojstnem dnevu priznane avstrijske pisateljice Ingeborg Bachmann se pred občinstvom in v 72-urnem televizijskem prenosu predstavi vseh 14 nominirancev, ki berejo svoja 25-minutna besedila, 7-članska žirija pa jih komentira in jim podeljuje točke.

Izjemen uspeh je Ani Marwan zagotovila zgodba Krota, ki jo lahko v pričujoči knjižici beremo v prevodu Amalije Maček in govori o nekakšni samotarki, ki kot najemnica prebiva v hiški z vrtom in bazenom, ki privablja komarje in krastače (»Kako bi živela, če bi živela?«). Na videz majceno, nepomembno življenje, ki pogosto deluje zamrznjeno oziroma polno »nezmožnosti«, kot jim reče pripovedovalka, razburka prihod zelene krastače in miselni sprehod po robu predstav o materinstvu ali življenju brez otrok.

Poetično, jezikovno spretno in nadvse tenkočutno zgodbo je član komisije Klaus Kastberger v nagovoru, ki je prav tako priložen knjižici, označil za »v prvi vrsti zadržano in tiho besedilo, ki z jezikom zapleše svojevrsten ples«. Pravi literarni biser!