Pisatelj, ki je trde čase opisoval z nasmeškom - Spominsko srečanje v čast Petru Božiču

Pisatelj, ki je trde čase opisoval z nasmeškom

Spominsko srečanje v čast Petru Božiču

Ljubljana – V ponedeljek, 19. septembra, so se na vrtu Društva slovenskih pisateljev zbrali prijatelji in sodobniki Petra Božiča, pa tudi predstavniki mlajših generacij, ki cenijo delo boemskega literata in z zanimanjem prisluhnejo zgodbam iz njegovega burnega življenja. Razlogov za druženje je bilo več, ob 90. obletnici pisateljevega rojstva je založba Beletrina pod naslovom Ko oblasti sploh ni izdala Božičeve nedavno odkrite spomine, ob tej priložnosti pa so na vrtu DSP odkrili tudi umetnikov kip, delo kiparja Mirsada Begića.

Srečanje so organizirali Društvo slovenskih pisateljev, Beletrina in direkcija Rolanja po sceni, zbrane pa je najprej pozdravil predsednik DSP Dušan Merc, ki je prepričan, da Božič kot človek manjka slovenski družbi. Direktor Beletrine Mitja Čander je izrazil veselje, da so se zbrani poklonili Božičevemu duhu, »ki je bil po mojem mnenju na neki način simbol freigeistovstva na Slovenskem, vedno je imel kaj za pripomniti, nikoli se ni strinjal s tabo, lahko se je razsrdil, pa vendar si ob njem vedno začutil človeško toplino in empatijo, kakorkoli se to zdi na prvi pogled paradoksalno.« Jožef Školč, ki je pisateljev kip s pomočjo somišljenikov podaril Društvu slovenskih pisateljev, je povedal, da je bil »Božič človek mnogoterih obrazov in dejanj, ki ga ni mogoče opisati enoznačno. Bil je samohodec, a hkrati izjemno dejaven človek.«

Foto: Andrej Peunik

Odkritje kipa je s svojimi besedami pospremil tudi nekdanji rektor ljubljanske univerze dr. Stanislav Pejovnik, ki se Božiča spominja po vsakotedenskih druženjih in pogovorih, pri katerih ni manjkalo glasnih besed, celo kričanja. »A na koncu smo se vselej pobotali in se razšli z idejo, da se morajo nekatere stvari spremeniti. Verjetno bi Peter, če bi ga danes vprašali, kaj ga teži, dejal, da ga je najbolj strah tega, da so nas prestrašili. Vsaka novica, ki jo danes slišimo, je namreč prežeta s strahom, o vojni, zdravju, beguncih …«

Foto: Andrej Peunik

V pogovoru, ki ga je vodil novinar Antiša Korljan, so spomine na Petra Božiča oživljali njegovi sodobniki, prijatelji, kolegi Jožef Školč, nekdanji minister za kulturo, filozof dr. Lev Kreft in sociolog dr. Darko Štrajn, v sproščeno kramljanje pa se je vključilo tudi občinstvo. Sogovorniki so se strinjali, da se je za Božičevim prepirljivim značajem skrivala mehka duša, poleg razvpito boemskega življenjskega sloga, zaradi katerega je postal svojevrstna ljubljanska ikona, pa se je neutrudno vključeval v družbo, ne nazadnje je bil dejaven tudi v politiki. Da je bil družaben človek, kaže tudi njegovo navdušenje nad nogometom, ki ga je spremljal kot strastni navijač Olimpije in nekoliko slabši igralec.

Foto: Andrej Peunik

Mnogokaj od tega razkrivajo tudi njegovi pravkar izdani spomini Ko oblasti več ni, v katerih je popisal družabno življenje umetnikov in Ljubljane v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, za katere je Kreft pripomnil, da v njih pisatelj »trd čas opisuje z nasmeškom, pri tem pa do nikogar ne goji nobene zamere«.