Na krilih literature in glasbe

Priznani novinar in urednik Andraž Gombač je že leto in pol urednik Beletrininega portala za kulturo AirBeletrina. V času njegovega urednikovanja se je branost spletišča, ki širi in krepi bralno kulturo, zelo dvignila. Ko ga vprašamo, zakaj, pove, da zato, ker piše in objavlja, kar bi bral sam, prisluhne avtorjem, jih nežno popravi, kjer je treba, a jih zna tudi glasno pohvaliti. Temperamenten Primorec velja tudi za enega večjih poznavalcev Boba Dylana pri nas in je poleg literature tudi izjemen poznavalec pop kulture. Letos je pri Beletrini uredil tudi prvo celovito knjižno izdajo Kosmačevega romana Balada o trobenti in oblaku.

Andraž, znani ste po veliki ljubezni do umetnosti, predvsem literarne. Jo je morda »zakrivilo« kakšno konkretno literarno delo?

Zaslužni krivci: najprej mama in tata, ki sta ob kaki res predragi igrači sredi trgovine v Trstu vendarle rekla, da toliko denarja nimamo. Sem rekel: 'Pa napišita ček.' Ob knjigah nikoli nisem slišal, da so predrage, zanje smo zmeraj imeli denar. Hvala. Pa Janja Milostnik, osnovnošolska učiteljica slovenščine v mojem Podgradu na stičišču Brkinov in Čičarije. Z njo sem se veliko pogovarjal o prebranem … in prva me je spodbujala, naj tudi pišem. Potem sem svoje zgodbice bral na začetku šolskih ur – v nadaljevanjih, tako, prednetflixovsko. Nekoč sem tovar'šici Janji potožil, da mi tisto leto izjemoma ne bo uspelo opraviti bralne značke, ker sem povsem padel v Dumasovega Grofa Monte Crista, v dve debelušni knjigi, skupaj 1400 strani. Pa je rekla: 'To je tako dobra in obsežna knjiga, da se bova pogovarjala o njej. Za bralno značko.' Hvala. Pa Stanka Golob, legenda iz Trubarjevega antikvariata. S starši sem pogosto obiskal Ljubljano – in vselej zavil k Stanki. Deset, enajst let sem imel, ko je včasih poklicala domov in mami ali tati rekla, da mora govoriti z menoj. Da je dobila, kar sem zadnjič iskal. Pa sva se vse zmenila midva, profesionalka in pobič. Še danes se. Hvala. Bral sem marsikaj. Kot zasvojenec sem čakal vsak nov prevod Enid Blyton in njenih – še bolj naših – Petih prijateljev (in prvega psa, 'mojega mojega', sem seveda poimenoval Timi). Požiral sem zbirko Časovni stroj, kakopak Asterixa v krasnih prevodih Aleša Bergerja, obsedel me je Karl May, tudi Jules Verne, zelo me je zaznamovalo še kar precej knjig. Maria Gripe: Hrošč leti v somraku. Adam Bahdaj: Pozor! Črna marela! Brane Dolinar: Detektivi na jeklenih konjičkih (med enim od prizorov sem v krohotu padel s postelje, se prvič bal, da se bom zadušil, da je konec). Ferenc Molnár: Dečki Pavlove ulice (ena sploh najboljših in tudi najbolj nefer knjig, zaradi tiste smrti na koncu).

Vaša strast je tudi popularna kultura. Ste dylanolog, torej ne samo oboževalec, temveč tudi velik poznavalec Boba Dylana. Zakaj ravno Dylan?

Zakaj ravno Bob? Huh, kakor bi gorečega vernika vprašali: zakaj ravno Bog? Vseeno poskusim: najprej so bili Beatli, ki so mi na začetku gimnazije v dokumentarcu povedali, da je Bob Dylan najboljši. Pa sem v Kopru pri glasbenem svetovalcu in zaupniku Iztoku Krkoču v izposojevalnici in poslušalnici Mladinskega kulturnega centra (MKC) vzel največje Dylanove uspešnice, v trgovinici Gong pa kupil enega od njegovih koncertnih albumov. Mi ni bil takoj všeč. Preveč je nosljal, renčal, godrnjal … in se zalezel globoko vame. Na primerjalni književnosti sem pri prof. dr. Borisu A. Novaku diplomiral iz Dylanovih pesmi. In mojstra doslej 44-krat užil na koncertu. Njegove pesmi so kratkočasne in polnovredne, na delu sta srce in glava, popeljejo nas na križišče popularne glasbe in visoke literature, antike in rokenrola, renesanse in bluesa, so obenem klasična in moderna umetnost, nas učijo ljubiti in živeti … Bob Dylan se je znal lepo postarati in še zmeraj ustvarja neverjetno umetnost. Na koncertih zadnja leta ne igra svojih starih uspešnic, ampak povečini nove pesmi, naniza skoraj vse z za zdaj zadnjega studijskega albuma Rough and Rowdy Ways (2020). Poslušajte, kako gibko se navezuje na starorimsko literaturo in z njeno pomočjo govori o našem tukaj in zdaj. Leta 1962 je pisal in pel pesmi, kakršnih ni dotlej nihče drug – in to počne še danes! Da sem velik poznavalec? No, je tudi tukaj kakor drugod: več veš, bolj veš, kako malo veš. Se bom z veseljem še izobraževal.

Beletrinini ekipi ste se pridružili pred dobrima dvema letoma in v začetku lanskega postali odgovorni urednik portala AirBeletrina. Močno ste dvignili njegovo branost. Kakšen je vaš recept?

Opreti se na dobro dediščino prejšnjih urednic in urednikov. Objavljati – in pisati – stvari, ki bi jih sam bral. Prisluhniti in upoštevati želje avtoric in avtorjev, sprejeti njihove predloge, če je le mogoče. Se pri njih učiti in jih morda česa naučiti. Jih nežno popraviti in odločno pohvaliti, kar priporočam tudi drugim urednikom in urednicam – človek mora slišati, da dela dobro. Spodbujati tiste, ki šele stopajo na pot v tem negotovem, prepogosto nerazumno grobem svetu. Opaziti, kdaj kdo od zaslužnih praznuje jubilej. Javno zaploskati, kadar kdo objavi kaj odličnega, dobi nagrado … ali se, žal, poslovi od tega sveta. Se dostojno pokloniti, slaviti, kar nam je zapustil, zapustila. Kaj je pravzaprav smisel človekovega obstoja na tem planetu? Če vprašate mene: tako sebi kakor drugim bogatiti, lajšati in zaljšati vsakdan.

Kako vidite prihodnost AirBeletrine?

Na založbo sem prišel s Primorskih novic, iz dnevnega novinarskega pogona, zato kot neozdravljiv žurnalist vidim samo danes in jutri, že pojutrišnjem je zame znanstvena fantastika. Bolj kakor 'vizija', 'strateški načrt' in podobno me zanima, kaj je vredno, prav in primerno objaviti – zdaj! Kar seveda ne pomeni, da nimam načrtov. Vendar o njih nerad razpredam z drugimi. Se pa velja v kulturi na Slovenskem danes držati maršalovega napotka: 'Delajmo, kakor da bo sto let mir, in pripravljajmo se, kakor da bo jutri vojna.' Negotovost in težave, s katerimi se vsak dan bijemo tako ustvarjalci kakor uredniki, ustanove, organizatorji in še mnogi drugi, povzročajo strašno škodo. Ob zagotovilih, da bo bolje, pa se v meni spet oglasi Bob. V eni svojih pesmi prepeva: 'Pravijo mi, da bo vse v redu, pa ne vem, kaj 'v redu' sploh pomeni.'

Letos ste uredili prvo celovito knjižno izdajo romana Balada o trobenti in oblaku Cirila Kosmača in mu pripisali obsežno spremno besedo. Zakaj je Kosmač še vedno tako pomemben za slovenski kulturni prostor?

Ker ga je 20. stoletje neizprosno prežvekovalo: na Primorskem je zgodaj, kot deček, izkusil fašistično nasilje in zatem več ječ, bil politični begunec doma in v tujini, se sestradan in premražen z ostro, izbrušeno in jasno besedo boril za svoj narod, za naš jezik, za svobodo vseh. Ker je že mladoleten sodeloval s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi, in se zatem pridružil še partizanom. Ker je bil na več področjih pionir, scenarist prvega slovenskega celovečernega igranega filma Na svoji zemlji … in pisatelj, ki je slovenski književnosti pomagal iz socialnega realizma zapluti v moderne tokove. Balado o trobenti in oblaku je v letih 1956/57 v osmih delih objavil v reviji Naša sodobnost, leta 1964 pa jo je za prvi knjižni natis pri Cankarjevi založbi skrajšal, zgostil. Zdaj je med platnice prvič našla pot kar sedmina romana, ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne izdanega pri Beletrini. Hvaležen sem pisateljevi hčerki Nanči Kosmač Kogej, s katero sem odlično sodeloval že pri izboru dotlej neznanih novel in črtic njenega očeta, povezanih v odmevno in hitro razprodano knjigo Lovim pomladni veter (Beletrina, 2020). Tudi tokrat je Nanča pred odločitvijo vse natančno prebrala in premislila. In z menoj ter drugimi poznavalkami in poznavalci, s katerimi sem se posvetoval, je soglašala, da odlomki, zdaj prvič objavljeni v knjigi, še zdaleč niso 'škart', balast. O tem se prepričajo tudi obiskovalke in obiskovalci predstavitev. Pred dnevi smo se z njimi srečali že šestič – tudi na Prešernov trg pred knjigarno Libris v Kopru jih je prišlo veliko. Prav v trenutku, ko so v Ljubljani simbolno obležali za Palestino, smo mi v Kopru sklenili z odlomkom celovite Balade, v katerem pisatelj Peter Majcen tolaži in miri dolenjskega dečka Jankca. Ta se leta 1955, komaj desetletje po koncu druge svetovne morije, boji, da bo spet izbruhnila nova vojna. Takole piše Kosmač:

»Ne, ne bo je več!« se je oglasil Peter Majcen, a glas se mu je zlomil, ker ga je pri tem pogovoru spreletaval srh. Hitro se je odkrehnil ter ponovil glasneje in odločneje: »Ne bo je več! Ne, ne bo je več! Ta je bila zadnja!«
»A prav zadnja?« je z dvomom vprašal otrok.
»Prav zadnja!«
»A najbolj zadnja?«
»Najbolj zadnja! Tako zadnja, da ne more biti nobene več!«

***

Ta in drugi odlomki se vselej dotaknejo obiskovalk in obiskovalcev. Jih prepričajo, da velja prebrati – in spet in spet prebirati – celovito Balado. Ob njenem nastanku je bil literarni okus dobe drugačen, pomembnejša je bila junaška zgodba starega tolminskega kmeta Temnikarja, ki gre ranjene partizane rešit pred morilskimi belogardisti. Danes pa so nam tehtni in zanimivi tudi obsežnejši avtofikcijski odlomki, v katerih se nam jasneje in celoviteje pokaže sam Kosmač. Pa tudi bolj igrivi prizori. In zlasti strani, na katerih pisatelj Peter Majcen premišljuje, kako sploh ubesediti, uloviti neverjetno etično pokončnost Temnikarja in njegove žene Temnikarice, izjemne junakinje, ene največjih – ne pretiravam – v svetovni literaturi. Vrstice, v katerih preraste vse okrog sebe, ko okupatorju in kolaborantom ukazuje, kako naj jo usmrtijo, me vsakič znova presunejo, zasekajo globoko … Vsakdan mi bogatijo, lajšajo in zaljšajo bralke in bralci, ki zdaj pristopajo in pravijo: vemo, kako velik je Kosmač.

In kako se kot temperamenti Primorec počutite v Ljubljani?

No, poznam tudi zelo mlahave Primorce in zelo živahne Ljubljančane. Sicer pa: Ljubljano imam rad že od nekdaj. Vse od študentskih let mi je mrzka, ko se nadnjo v mrzlih dneh spusti svinčeni pokrov, in vsako leto se vanjo zaljubim na tisti pomladni dan, ko opaziš, kako se je drevje na lepem razbohotilo v svojem zelenilu, kako vse cveti … in pogrešam tisto poletno, neturistično Ljubljano, prazno, tiho, tako spokojno, da sem lahko v miru bral pod Prešernom nasproti frančiškanov. Danes po mestu vse opravke najraje postorim na kolesu, si pa težko odpustim, da je že dolgo nisem mahnil tja, kamor sem najraje stekel iz študentskega doma v Rožni dolini: v Tivoli in na Rožnik. No, tole takoj zdaj vtaknem med prednostne cilje in naloge!