Intervju z Alexandrom Bouvierem, donatorjem zasebne zbirke

Tehniški muzej Slovenije bo kmalu bogatejši za imenitno zbirko radijskih sprejemnikov, ki so bili izdelani v obdobju po drugi svetovni vojni. Gre za zasebno zbirko, v kateri je blizu 300 radijskih sprejemnikov različnih evropskih proizvajalcev, muzeju pa jo je podaril gospod Alexander Bouvier iz Celovca. V pogovoru nam je med drugim razkril, zakaj se je odločil, da zbirko, ki jo je podedoval po svojem stricu Petru Krisperju, podari in zakaj je izbral prav slovenski muzej. Izvedeli smo tudi, da zbirka prihaja v Slovenijo skoraj natanko sto let po rojstvu zbiratelja, ki je v Ljubljani, kjer se je rodil, preživel otroška in mlada leta.

Zakaj ste se odločili, da zbirko radijskih sprejemnikov, ki ste jo podedovali po svojem stricu Petru Krisperju, podarite muzeju in s tem javnosti? In zakaj prav slovenskemu muzeju?
Mojega strica Petra ni med nami od leta 2021, njegova sestra Roswitha, ki je z njim živela pod isto streho, pa nas je zapustila leta 2022. Ker nobeden od njiju ni imel otrok, sem postal dedič stričeve zbirke radijskih sprejemnikov. Po njuni smrti je hiša ostala prazna in jo bomo uporabljali v drug namen, kar pomeni, da v njej ne bo več prostora za stričevo zbirateljsko kolekcijo. Želeli smo, da bi bila kolekcija dostopna javnosti, lahko bi jo prodali ali podarili po delih ali v celoti. Odločili smo se za drugo možnost, zato sem izjemno vesel, da smo se za donacijo zbirke dogovorili s Tehniškim muzejem Slovenije. Direktorica dr. Barbara Juršič je namreč takoj, ko sem navezal stik z njo, pokazala interes za zbirko in že po nekaj elektronskih sporočilih in kratkem obisku v Celovcu smo se dogovorili in podpisali pogodbo.

Za kakšno zbirko gre in kako je nastajala?
Stric Peter je bil navdušen nad tehniko, oboževal je avtomobile, motorje in čolne, prav posebno strast pa je gojil do starih radijskih sprejemnikov, ki jih je neutrudno zbiral dolga leta. Vse do svojega petindevetdesetega leta je redno obiskoval nedeljski bolšji sejem v Celovcu, kjer je tudi kupoval radijske sprejemnike, ki jih še ni imel v svoji zbirki. To je bil konjiček, ki je izhajal iz njegovega zanimanja za tehniko in v dolgih letih je ustvaril res impresivno zbirko. V njej je okoli 270 radijskih sprejemnikov z elektronkami znanih znamk, kot so AEG, Blaupunkt, Eumig, Graetz, Grundig, Hornyphon, Ingelen, Kapsch, Loewe, Minerva, Nordmende, Philips, Saba, Siemens, Telefunken, WSW, ter okoli 30 bolj modernih tranzistorskih radijskih aparatov z magnetofoni ali zvočnimi napravami.

Je med eksponati kakšen, ki ima posebno vrednost? Mislim tehnično, zgodovinsko, morda za vas osebno?
Na radijske sprejemnike se ne spoznam prav dosti, zato ne morem soditi o vrednosti oziroma redkosti te zbirke. Žal me tudi stric o tem ni podučil, tako da ne morem odgovoriti na to vprašanje.

Je morda zbiral tudi druge predmete?
Bil je navdušen fotograf, zato je zbiral tudi fotoaparate. A ta zbirka se ne more primerjati z zbirko radijskih sprejemnikov, zbral jih je namreč le okoli dvajset.

Omenili ste, da o radijskih sprejemnikih ne veste prav dosti, kakšen pa je vaš odnos do tehniške dediščine?
Ko sem zbirko podedoval, mi je bilo najbolj pomembno, da zanjo najdem ustrezno mesto, kjer se bo ohranila za zanamce. Poleg tega čutim, da se s to zbirko del stričevega življenja vrača v državo, v kateri se je rodil in odraščal. A to še ni vse, morda je igra usode, da je sedež Tehniškega muzeja v gradu v Bistri, ki se je nekoč imenoval Freundentahl in je bil pred drugo svetovno vojno last Krisperjevih sorodnikov. Tako so stric in drugi Krisperjevi otroci vikende pogosto preživljali prav v gradu, kjer bo zdaj svoj prostor dobila njegova zbirka.

Pravite, da je vaš stric prihajal iz Ljubljane. Lahko podrobneje predstavite Krisperjeve družinske vezi s Slovenijo?
Pred drugo svetovno vojno je družina živela v Ljubljani, stric Peter in teta Roswitha sta bila prav tako kot moja mama tukaj rojena in vsi so tukaj tudi odraščali. Stric se je rodil 7. aprila leta 1923, torej bi pravkar dopolnil 100 let. Po končani osnovni šoli in gimnaziji se je od leta 1941 v Gradcu šolal za gradbenega inženirja. Zaradi vojne in kaosa, ki ga je ta prinesla, šolanja žal ni končal, zato se je pridružil očetu, ki je bil uspešen in vpliven ljubljanski trgovec. Družina je bila po koncu druge svetovne prisiljena zapustiti svoje domove in imetje pustiti v Jugoslaviji. Uspelo jim je prebegniti v Avstrijo oziroma v Celovec, kjer je Petrov oče na novo vzpostavil trgovski posel, ki ga je kasneje prevzel sin. Očitno je podedoval poslovno žilico, kar mu je omogočilo, da je tudi sam postal uspešen trgovec, vendar je vselej ohranil tudi čut za tehniko. Spominjam se ga kot skromnega in delavnega človeka, bil pa je tudi zelo razgledan in odprt. Vse do konca svojega bogatega in dolgega življenja se je zanimal za številne teme, rad je razpravljal o ekonomiji in politiki, spremljal je tudi mojo profesionalno kariero.

Ste tudi vi povezani s Slovenijo, morda prihajate sem? Je družina Krisper ohranila stike s Slovenijo, kljub temu da je morala oditi iz Ljubljane?
Stric in teta sta Slovenijo redno obiskovala, skoraj vsak teden sta se odpeljala v Ljubljano, kjer sta obiskala tržnico. Včasih sva se jima pridružila midva z mamo. Naj povem, da mi je bil stric, ki ni imel otrok tak kot drugi oče. Obiskovali smo kraje, kjer so odraščali in si privoščili kosilo v kateri od ljubljanskih ali okoliških restavracij. Vse do svoje smrti je tudi ohranil stike s sorodniki v Sloveniji.
Sam sem s Slovenijo povezan tudi poslovno. Bil sem namreč član uprave velikega koroškega podjetja, ki je sodelovalo z velikim proizvajalcem jekla Metal Ravne d. o. o., zaradi česar sem pogosto prihajal na sestanke. Rad pridem tudi zasebno, blizu je Koroška, v Bohinju in Kranjski Gori sem kolesaril, užival v Piranu, si ogledoval znamenitosti in obiskal restavracije v Ljubljani in drugih krajih. Letališče na Brniku pa je bilo pogosto začetek in konec mojih številnih službenih potovanj po vsem svetu.

Avtor naslovne fotografije: Jure Korber
Avtor portretne fotografije: osebni arhiv
Besedilo: Kreativna baza