SNG Opera in balet Ljubljana: Novice iz naše hiše

V letošnjem letu obeležujemo 130 let od izgradnje stavbe, v kateri sedaj domuje SNG Opera in balet Ljubljana. Tej obletnici smo posvetili cel december, katerega vrhunec bo Gala silvestrska noč.

Stavba je bila zgrajena po načrtih inženirjev Jana Vladimírja Hráskýja in Antona Hrubýja. Prvotno je bilo v njej Deželno gledališče v Ljubljani, ki so ga slovesno odprli 29. septembra 1892.

Za slavnostni večer so pripravili slovenski spored: uverturo Glinkove opere Ruslan in Ljudmila, ki ji je sledila Jurčičeva žaloigra Veronika Deseniška v režiji in priredbi Ignacija Borštnika.

Deželno gledališče je v Ljubljani nadomestilo staro Stanovsko gledališče, ki je stalo na Kongresnem trgu, na mestu današnje Slovenske filharmonije in je pogorelo v noči med 16. in 17. februarjem 1887.

V obeh poslopjih, zgrajenih v monarhiji Avstro-Ogrski, so si prostore delili nemško in slovensko dramsko gledališče ter opera. V gledališču so sprva  poleg opernih pevcev delovali tudi igralci.

Takrat delujoči baletni plesalci v Deželnem gledališču v Ljubljani so bili večinoma tujci, ki so jih povabili k sodelovanju za določene predstave. Lasten orkester je gledališče dobilo šele leta 1918, prej pa je za predstave najemalo druge orkestre.

Stavba je bila zgrajena v neorenesančnem slogu in je eden lepših primerkov neorenesančne arhitekture pri nas. Harmonija arhitekture in okrasja, tako kiparskega kot tudi poslikav, tvori izjemno celostno umetnino, ki nam pričara čas konca 19. stoletja.

Novemu letu bomo nazdravili z Juretom Ivanušičem in našimi hišnimi umetniki

Jureta Ivanušiča slovenskemu, in verjamemo, da tudi našemu opernemu in baletnemu občinstvu, ni treba posebej predstavljati. Vsestranski umetnik, ki ga je sicer težko uokviriti ali spraviti v predale, se v svojem odrskem ustvarjalnem opusu nenehno sprehaja med vlogami igralca, pianista in šansonjerja, dejaven pa je tudi kot skladatelj, režiser in scenarist. In prav v teh odrskih vlogah se bo kot gostitelj Gala silvestrske noči na našem odru predstavil v noči zadnjega letošnjega dne.

Novo leto boste pričakali na odru, v družbi umetnikov in zvestega občinstva ljubljanske operne hiše. Kako boste razvajali goste?
Prevzel bom vlogo konferansjeja gala večera. Skupaj z opernimi in baletnimi solisti, opernim in baletnim zborom ter orkestrom bomo potovali skozi odlomke iz oper, baletov in operet, se zavrteli ob Straussovih valčkih in polkah. Poleg povezovanja pa bom v programu nastopil tudi kot pianist, z orkestrom bom namreč izvedel zadnji stavek Mozartovega Koncerta za klavir in orkester številka K-488. Ta osrednji del bomo zaključili s polnočno penino.

Pa potem, ko se bo prevesilo v 2023?
Novoletni zdravici bo sledila zabava na velikem odru, na kateri bom s skupino Nordunk nastopil z nekaj avtorskimi skladbami, pozneje pa se nam bo pridružila Sandra Feketija, ki bo pela najrazličnejšo novoletno glasbo, plesno razpoloženje pa bo do konca dvignil DJ Ney.

Ste že kdaj gostovali v ljubljanski Operi?
Sodeloval sem pri nekaj manjših projektih, igral z opernim orkestrom, silvestrski večer pa bom vodil prvič in tega se zelo veselim.

Imate radi klasično opero, balet, obiščete kakšne predstave?
Seveda. Nekoč sem celo režiral Mozartovo opero Bastien in Bastiena na mariborskem konservatoriju. Še posebej ljube so mi opere, izvedene v slovenskem jeziku, ne nazadnje je opera glasbeno-scensko delo, kjer je važen tudi dialog, se pravi tudi beseda, čeprav odpeta.

Z Mozartom ste se ukvarjali v več projektih, očitno vam je posebej ljub?
Res je, upodobil sem ga kot igralec v gledališču in pred kamero ter večkrat igral njegovo glasbo na koncertih. Leta 2001 sem v SNG Maribor nastopil v naslovni vlogi v predstavi Amadeus, v kateri so sodelovali vsi ansambli, igralski, operni, baletni in orkester. V tej predstavi sem Mozarta »igral« in »igral«. Poleg tega, da sem igral njegov lik, sem med predstavo tudi igral odlomke iz njegovih klavirskih koncertov z orkestrom in še druge klavirske skladbe. Za te glasbene vložke sem se, ob študiju Mozartovega lika, temeljito pripravljal, saj sem bil nekoliko iz vaje, kar se tiče koncertnega igranja. Približno pol leta sem po osem ur na dan vadil klavir, poleg vsega preostalega dela za predstavo.
Ob 250. obletnici rojstva velikega skladatelja, ki smo jo obhajali leta 2006, pa sva z Markom Vezoviškom napisala scenarij za glasbeni TV film Lepo je biti Mozart, ki življenje in delo skladatelja prikaže skozi kviz. V filmu sem igral deset vlog, poleg Mozarta še devet gostujočih skladateljev, ki nastopajo v zgodbi.
Sicer sem se pa nazadnje lotil lika in dela Ludwiga van Beethovna in tako sva skupaj z Vezoviškom napisala še en scenarij, ki je leta 2020 ugledal luč sveta v glasbenem igrano-dokumentarnem filmu Skrivnosti z Beethovnove ulice.

Glasba in igra sta v vašem ustvarjanju neločljivo povezani, a če bi morali izbirati, kaj ste raje oziroma bolj glasbenik ali igralec?
Tako z glasbo kot z gledališčem sem se srečal zgodaj. V glasbeni šoli sem igral klavir in harmoniko in že takrat vzljubil klasično glasbo, na Drugi gimnaziji Maribor sem bil dejaven v gledališki skupini. Mikalo me je oboje in nekaj semestrov sem študiral klasični klavir na akademiji v Gradcu. Ker pa sem naredil sprejemne izpite tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, sem sicer najprej skušal študirati oboje, a se seveda ni izšlo. Očitno me je v tistem obdobju bolj privlačilo gledališče, poleg tega si takrat nisem predstavljal, da bi vsak dan med štirimi stenami po osem ur vadil klavir. Privlačilo me je 'zunanje' življenje, hkrati pa se mi je zdelo, da imam že dovolj glasbenega znanja za to, kar potrebujem, zato sem opustil klavir in se povsem posvetil študiju igre. Pozneje sem sicer moral svoje pianistično znanje nadgraditi zaradi določenih projektov, ki so zahtevali popolnega ter predanega pianista na najvišji ravni in tako sem kot solist koncertiral s kar nekaj orkestri.
Odgovor na vaše vprašanje, ali sem bolj glasbenik ali igralec, pa je pravzaprav – oboje. Glasbo in gledališče prepletam vse svoje življenje in vso svojo kariero, vendar pa se vseskozi trudim, da ne gresta prepogosto skupaj. Ostajam resen dramski in filmski igralec in na drugi strani resen koncertni solist.

Ampak v šansonu, ki je vaša velika ljubezen, gresta z roko v roki?
Res je, šanson čutim kot vez, simbiozo med glasbo in teatrom, navdušuje pa me že od srednje šole, celo francosko sem se začel učiti zaradi tega. Prevajal sem šansone drugih avtorjev, med njimi Jacquesa Brela, pišem pa jih tudi sam. K temu me žene neka notranja nuja. Pišem, da ne pozabim, kaj se mi zgodi v življenju.

Kako bi vas pa vaša hči predstavila?
Rekla bi, moj oče je igralec in glasbenik.

Harmoniko še igrate?
Še, vendar predvsem zato, ker je bolj praktična, če ne drugega, jo lahko kamorkoli neseš s seboj. A moj prvi inštrument ostaja klavir.

Vaša žena je skladateljica Nana Forte. Sta povezana tudi ustvarjalno?
Da, skupaj sva ustvarila glasbo za nekaj predstav, med njimi za Grafenauerjevega Pedenjpeda v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, za Viripajeve Pijane v zagrebški Gavelli, za muzikal Obuti maček po predlogi Andreja Rozmana Roze v Slovenskem mladinskem gledališču, zadnja med njimi pa je Robin Hood, s katero se je začela letošnja sezona v Gledališču Celje. Nana je aranžirala tudi nekaj mojih šansonov za orkester.

Kaj to pomeni, da sta soavtorja glasbe? Da dobesedno skupaj skladata?
Ah ne, to ne gre tako. Skupaj narediva koncept, potem pa si besedilo razdeliva in uglasbiva vsak svoj del.

Ta veseli dan kulture

Ob tej priložnosti na stežaj odpiramo vrata z najlepšo dvorano v mestu.

Obiskovalci si boste lahko 3. decembra med 10. in 11. uro ogledali baletni klas, med 11. in 12. uro pa uživali v vodenem ogledu po razstavi Preplet sozvočij, ki smo jo lani pripravili ob 10-letnici prenove gledališča, in po vadbenih prostorih in zaodrju gledališča, kjer se umetnost pravzaprav začne.

Ker je število udeležencev za ogled baletnega klasa omejeno na največ 20, za vodeni ogled razstave pa na največ 30, so potrebne predhodne prijave na e-naslov rsvp@opera.si.

Maestro Igor Švara z nami že pol stoletja

Petdeset let je minilo od začetka vaše umetniške poti v naši operni hiši. Jubilej, za katerega vam iskreno čestitamo, ste obeležili na prav poseben način, dirigirali ste predstavo Carmen.
Zelo sem hvaležen, da mi je Opera omogočila to praznovanje. Izvedli smo dve predstavi, na petkovi uprizoritvi so peli moji študenti z akademije, na sobotni pa moji kolegi. Res mi je pri srcu, da sem lahko z njimi praznoval. Ta konec tedna bom Carmen dirigiral še dvakrat.

Ste sin priznanega dirigenta in profesorja Danila Švare. Vam je bilo usojeno, da boste tudi sami postali dirigent?
V tistih časih je bilo tako, da je starejši sin na poklicni poti sledil očetu, predvsem v meščanskih družinah je bilo to očitno. Meni je bila glasba zagotovo položena v zibko. Rodil sem se z absolutnim posluhom in zelo hitro sem sedel za klavir in začel igrati. Moja umetniška pot se je začela, ko sem imel deset let in sem kot pianist prvič nastopil na koncertnem odru filharmonije. Že kot majhen otrok sem veliko vadil, vsaj uro na dan, v glasbeni šoli sem preskakoval razrede in ko sem prišel na srednjo šolo, sem bil še tako majhen, da nisem dosegel cele oktave na klavirju, saj sem imel premajhne roke.

Vas je oče, ki je bil dirigent v Operi, kdaj vzel s seboj na vaje?
Ko smo se preselili na Cankarjevo cesto v bližini Opere, sem bil star sedem let. Oče me je vodil na svoje orkestrske vaje in predstave. Sedel sem zadaj in poslušal, v pavzi sem šel v dirigentsko sobo, zraven katere je bil bife za umetnike in sem zmeraj dobil malinovec. Poznal sem vse predstave, to je bil moj drugi dom in je še danes. Na Opero sem čustveno vezan, ker sem bil tako vzgojen.

Klasika vas je najbrž začarala že v otroštvu?
Kje pa, vzporedno sem igral zabavno glasbo, ki je še danes moja prva ljubezen. Že v zadnjem razredu osnovne šole sem imel ansambel, s katerim smo igrali na plesih. V času študija sem igral v tujini, kot pianist sem dobival tako bogate ponudbe, da jih je bilo težko zavrniti. Samo trda očetova roka me je peljala nazaj h klasiki. In navezanost na Opero, ki sem jo že omenil. Zato tudi ni bilo vprašanje, kaj bom izbral, čeprav sem raje igral zabavno glasbo in pisal aranžmaje. Oče mi je celo pustil, da sem zaradi turneje v tujini prekinil študij, a ko se je ta po dveh letih končala, sem se vrnil domov, diplomiral, se poročil, dobil dvojčici, odslužil vojaški rok in se leta 1972 zaposlil v ljubljanski Operi kot baletni korepetitor.

Ste se takrat odrekli zabavni glasbi?
Ne, moje življenje je bilo kot dvotirna železnica do poznih let. A ko je takratni direktor Ciril Cvetko izvedel, da kot dirigent Opere igram zabavno glasbo v Vili Bled, v hotelih Lev in Turist, je rekel, da to pa ne bo šlo. »Gospod Švara, ali boste dirigent ali boste igrali okoli.« In sem z zabavno glasbo nehal, ostala pa mi je v srcu. Še danes jo poslušam, taka glasba me sprosti in spomni na najlepša leta, ko sem po Evropi kot pianist gostoval z vrhunskim ansamblom.

Vrniva se k vašemu študiju. Na akademiji je bil vaš profesor kar vaš oče. Niste mogli izbrati drugega? Nekako se mi zdi, da ni bil popustljiv do vas.
Ne, nisem imel izbire, saj je bil oče edini profesor za dirigiranje. Skozi njegovo šolo so šle generacije dirigentov, sam pa sem bil njegov zadnji študent, z mojo diplomo se je namreč upokojil. In ne, ni bil popustljiv, prav nasprotno, rekel je, »da ne slišim v zbornici, da si na kak izpit prišel nepripravljen«. Tako sem imel same desetke, ker sem jih preprosto moral imeti. Kar je dobro, saj sem dobil izjemno veliko znanja.

Se spomnite svoje prve predstave, ki ste jo dirigirali?
Ne prav dobro. Vem, da je bil Seviljski brivec in da sem vskočil namesto dirigenta, ki je v zadnjem hipu odpovedal. Mislim, da je oče namignil direktorju Leskovicu, naj vzame mene, vedel je namreč, da Brivca znam dirigirati, saj sem ga z njim delal na akademiji. Bilo je leta 1973, takrat sem že bil v Operi, vendar kot pianist korepetitor.

Na kaj pomislite, ko se ozrete na teh petdeset let?
Da sem srečen človek, imel sem lepo življenje in imam lepe spomine, čeprav je kdaj tudi treskalo in sem tudi kakšno zaušnico dobil. Največ pa mi pomeni to, da ljudje prepoznajo, da sem kot dirigent, pianist in pedagog nekaj dal slovenski kulturi.

Čeprav ste upokojeni, še dirigirate. Kdaj si dirigent mora priznati, da je njegov čas minil?
To je zelo relativno. Nekateri vrhunski dirigenti so dirigirali praktično do smrti. Pomembni sta umska in seveda fizična sposobnost. A bil sem že na koncertih, na katerih so dirigenta skoraj prinesli na oder in je dirigiral z minimalnimi gibi, toda njegov izraz, oči, glasba, ki je šla iz njegove duše, vse to je sprožilo neverjeten fluid in s tem vrhunski koncert.

Hrestač – Božična zgodba na našem odru že 20 let

Letos mineva že 20 let od prve predstave madžarskega koreografa in režiserja Yourija Vámosa na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega. Hrestač – Božična zgodba s svojo čarobnostjo občinstvu vedno znova pričara decembrsko praznično vzdušje. Do letošnjega decembra je bilo na našem odru uprizorjenih že 167 predstav.

Eno najlepših baletnih pravljic je libretist Marius Petipa zasnoval po Dumasovi adaptaciji Hoffmannove pravljice Hrestač in mišji kralj, režiser pa jo je nadgradil z znano brezčasno Božično zgodbo Charlesa Dickensa.

Predstava je prava paša za otroški domišljijski svet in vedno znova napolni dvorano do zadnjega kotička. Predstave navadno razprodamo najpozneje sredi novembra, letos pa smo 13 predstav napolnili v rekordnem času, že v oktobru. Razlog je seveda v dveh okrnjenih covidnih sezonah. Obiskovalci so predvsem domači in vnaprej najavljene skupine turistov.

Velika baletna uspešnica je uprizoritev z globokim sporočilom, da človeka lahko osrečita tudi prijaznost in sočutje do drugih ljudi.