Na tokratnem meniju kar štiri operne poslastice
Gaetano Donizetti
LJUBEZENSKI NAPOJ
Naj vam lahkotna zgodba, prepletena z izbrušenim humorjem, polepša sivino novembrskih večerov.
Priznani hrvaški režiser Krešimir Dolenčić je pred premiero januarja letos povedal: »Rad imam Rossinija, Donizettija in Mozarta, navdušuje me njihova glasba, seveda pa tudi komična vsebina njihovih oper. Potrebujemo vedre, zabavne zgodbe, ki nagovarjajo vse ljudi vseh generacij. V gledališču se človek za dve ali tri ure prepusti dogajanju na odru in posluša lepo glasbo. Mislim, da je to prava terapija za dušo. Zelo si želimo, da bi ob naši predstavi tako kot mi, ustvarjalci, uživalo tudi občinstvo. Upam, da bodo obiskovalci veseli in zadovoljni ter da bodo z nami spili odmerek ljubezenskega napoja.«
Za vizualne užitke sta poskrbela scenograf Andrej Stražišar in kostumograf Alan Hranitelj.
Jacques Offenbach
ORFEJ V PEKLU
18. in 19. november ter 16. in 17. december 2022
Offenbachov Orfej je znan predvsem po mojstrskem kankanu, sicer pa je to zgodba o direktorju glasbenega konservatorija v Tebah, ki se naveliča svoje žene Evridike in se zaljubi v nimfo. Tudi Evridika je sita svojega moža, zaljubi se v pastirja. A Orfeja preveč skrbi javno mnenje, zato po polju namesti eksplozivna telesa, namenjena Evridikinemu pastirju. A kmalu se izkaže, da je pastir v resnici Pluton, bog podzemlja, ki Evridiko odpelje v svoje kraljestvo. Orfej se zboji, da bi se razvedelo, kdo je v resnici kriv za Evridikino smrt in se zgolj iz skrbi za svoj ugled (ki je v opereti personificirana z vlogo Javnega mnenja) odpravi po Evridiko … najprej na Olimp, zatem pa še v podzemlje. Bogovi, ki tam živijo, niso veliko drugačni od ljudi …
Georges Bizet
CARMEN
25. in 26. november ter 2. in 3. december 2022
Znamenita zgodba o zapeljivi ciganki je drama nebrzdane strasti ter ljubosumja in maščevanja, ki vodita v smrt in propad. Bizet je s Carmen ustvaril edinstveno delo, saj se s to realistično opero težko kosajo tudi največje mojstrovine sorodnega italijanskega verizma. Dobro oblikovani značaji te polnokrvne drame s tragičnim razpletom so z vseh strani prežeti s španskimi ritmi in cigansko melodiko ter izrisujejo okolje, iz katerega Carmen izhaja in mu ne more ubežati.
Giuseppe Verdi
NABUCCO
30. november, 1., 12. in 13. december 2022 ter 20. in 21. januar 2023
Uspeh opere Nabucco temelji na ekspresivnih recitativih, ki se iztekajo v spevne arije in ansamble, ter slovesnih zborih. Libretista Solero je navdihnila zgodba iz Danielove knjige Stare zaveze, ki govori o babilonskem kralju Nebukadnezarju (v operi Nabuccu) in njegovem boju proti Izraelcem.
Rivalstvo med Nabuccovima hčerama Feneno in spletkarsko Abigaille, ki se borita za ljubezen izraelskega voditelja Ismaeleja, pa zgodbo naredi še bolj zanimivo.
Opera Nabucco je pri našem občinstvu izredno znana in priljubljena predvsem zaradi znanega zbora Splavaj, misel.
Ob prvem obisku Slovenije so ga navdušili jušni rezanci
Solo violončelist in vodja sekcije Damir Hamidullin igra violončelo v našem orkestru že polnih trideset let. Sam pravi, da ga je iz rodnega Kazana, mesta v ruski republiki Tatarstan, v Slovenijo pripeljala usoda. Bilo je leta 1991, ko je priznani ruski dirigent Fuat Mansurov v Ljubljani dirigiral Labodje jezero, v katerem je zelo zahteven solo za violončelo. »Takratni direktor ljubljanske Opere je Mansurovu predlagal, naj violončelista pripelje kar s seboj in povabil je mene. Takrat pa je žal ravno preminila moja mama, zato sem vabilo odklonil, a Mansurov me je čez nekaj časa spet povabil v Ljubljano. Usoda je hotela, da sem prišel ravno v času, ko so imeli avdicijo za violončelista v opernem orkestru. Prijavil sem se in jo uspešno opravil.«
Ko se je pridružil našemu orkestru, je bil Damir Hamidullin med najmlajšimi člani, pred njim pa še dolga kariera. Pravi, da je z odločitvijo za ljubljansko Opero zadovoljen, čeprav je imel na izbiro še druge možnosti, lahko bi šel v Švico, na Švedsko ali v Kostariko. »Morda je pretehtalo to, da je bila Ljubljana najbližje domu, poleg tega govorite slovanski jezik, tudi če moram priznati, da sem se na začetku s kolegi raje sporazumeval v angleščini, saj sem imel s slovenščino nemalo zadreg. Imamo namreč precej skupnih besed, ki pa imajo povsem drugačen pomen.«
Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec in Damir Hamidullin se je v Ljubljano dokončno zaljubil že na prvem kosilu – zaljubil v jušne rezance. »Še danes se spomnim juhe z rezanci, ki so mi jo postregli v eni od restavracij. Rezanci so namreč pri nas zelo cenjeni in ko sem še živel v Kazanu, sem kot glasbenik potoval po vsem svetu, po Evropi in Ameriki, a jih nisem jedel nikjer, našel pa sem jih tukaj. Še danes jih imam rad, delam jih tudi sam, režem jih na roke.«
Na začetku pa ni bilo lahko. Ko se je preselil v Ljubljano, je že bil poročen in imel dva otroka. »Dve leti sem bil v Ljubljani sam, potem sva se z ženo morala odločiti, kje bomo živeli. Žena in otroka so prišli v Ljubljano najprej poskusno, da bi videli, kako se bo obneslo. Žena, ki je prav tako violončelistka, je našla delo, trinajstletna hči je šla v šolo, petletni sin v vrtec. Vsi trije so se takoj dobro vživeli in tako smo sklenili ostati tukaj, česar nismo nikoli obžalovali,« z veseljem pove sogovornik, ki je v otroštvu sicer sanjal, da bo igral diatonično harmoniko. Ko je na radiu slišal kakšno melodijo, jo je poskusil zaigrati še sam in šlo mu je tako dobro, da je pri šestih letih že nastopal. Potem je opravil sprejemne izpite na glasbeni šoli za nadarjene učence v Kazanu, eni od štirih takratnih najelitnejših ruskih glasbenih šol, kjer je ostal do svojega devetnajstega leta. »Ker pa niso imeli učitelja harmonike, so mi predlagali, naj igram violončelo. Bil sem velik in močan, imel sem pravo konstitucijo, tudi dolžina prstov je bila prava in tako se je vse začelo.«
Damir Hamidullin je po končanem magisteriju v Moskvi nekaj časa poučeval v svojem rodnem mestu, nato pa kmalu prevzel mesto solo čelista v tamkajšnji operi in nato še v filharmoniji. Preden se je ustalil v Ljubljani, je sodeloval s številnimi svetovno znanimi dirigenti in gostoval na največjih odrih.
»Tukaj mi je dobro, všeč mi je vzdušje, kolektiv v operi, vsa družina pa se je zelo dobro vživela v tukajšnjo družbo.« Veseli ga, da sta tudi oba otroka glasbenika, sin je violončelist, hči pa pianistka. »V Žužemberku sem kupil in uredil staro hišo in tam radi preživljamo prosti čas. Včasih pridejo sosedje in rečejo Damir, boš kaj zaigral? In ko pride še hčerka, zaigrava skupaj, oni pa igrajo biljard,« pravi sogovornik, ki nima le glasbenega talenta, temveč je nadvse spreten tudi v kuhinji.
»Nabiram gobe, poznam jih zelo veliko vrst, in jih vlagam v sol in kis, prav tako pripravljam in vlagam zelenjavo, na primer paradižnik po receptu mojega dedka, z malinovimi listi ali listi črnega ribeza.«
Poleg službe v Operi Damir Hamidullin že več kot dvajset let igra tudi v klavirskem triu Amael, s katerim je nastopal na številnih domačih in tujih odrih, med drugim v kulturnem središču The Forge v Londonu in kar dvakrat v Carnegie Hall v New Yorku. Glasba ga spremlja skoraj na vsakem koraku, za svojo dušo pa posluša dobre vokaliste, med njimi najraje Ano Netrebko.
Če je treba, violini rečem Draga moja, danes bova počivala
Domen Lorenz v našem opernem orkestru, ki se mu je pridružil pred slabim desetletjem, igra prvo violino. Da bo glasba v njegovem življenju igrala nadvse pomembno vlogo, mu je bilo namenjeno že ob rojstvu ali še prej, saj se je rodil v glasbeno družino. Oče Tomaž je bil prav tako violinist pa tudi glasbeni pedagog, v javnosti najbolj prepoznaven kot član Tria Lorenz, v katerem je igral z bratoma Matijo in Primožem. Mama Alenka je pianistka, ki je mladega glasbenika spremljala od njegovih najzgodnejših poskusov na violini in skupaj igrata še danes. Sprva pa ni kazalo, da bo sin stopal po glasbenih stopinjah svojih staršev, saj se je zdelo, da nima posluha, vse dokler ni začel z mamo hoditi na korepeticije k sopranistki Ireni Baar, ko ga je glasba povsem očarala. Tako je pri štirih letih pisal Miklavžu, naj mu prinese violino, in želja se mu je uresničila. Dobri mož se je sicer nekoliko uštel in prinesel preveliko violino. Oče jo je potem zamenjal za primerno, a Domen je zaradi zapleta vseeno že zelo zgodaj podvomil v obstoj Miklavža.
Violina pa je bila pri hiši in naš sogovornik je začel z učnimi urami. Njegov prvi učitelj ni bil oče, kakor bi morda pričakovali, temveč profesor Armin Sešek, ki je očetu zabičal, da se ne sme vpletati v njegovo delo. Pri tem ni šlo za nečimrnost, temveč za to, da ne bi fant že na začetku sledil različnima pristopoma k učenju violine. Tako ga je oče le tu in tam opozoril, če je zaigral kakšen napačen ton. Zato pa je vadil z mamo, pozneje pa sta skupaj tudi nastopala. »Z očetom sem žal igral le nekajkrat, saj sva bila preveč različna, tako glasbenika kot človeka.«
Kot violinist v operi je Domen Lorenz zavezan predvsem klasični glasbi, vendar si z veseljem privošči tudi izlet v druge glasbene zvrsti. Tako se je med drugim preizkusil v sodobni operi The Sound Roka Goloba, ki smo jo letos uprizorili v našem gledališču. »Za to priložnost sem se naučil igrati še na violo, saj so me k sodelovanju povabili kot solista tako na violini kot violi,« je povedal in dodal, da z učenjem novih instrumentov nima težav. Že kot otrok je namreč poleg violine igral še kitaro in klavir, vendar je violina ostala njegova prva izbira in ljubezen, ki ga nenehno postavlja pred nove izzive in ga spodbuja k iskanju načinov, kako iz nje izvabiti različne zvoke in zvočne učinke.
V prostem času se Domen posveča še eni svoji ljubezni, etno glasbi. Že pri šestnajstih se je po naključju znašel v etno gipsy bandu, zadnja leta pa igra v romski etno zasedbi Brizani in Amala.
Dolgoletno igranje violine, ki glasbenika sili v nenaravno držo, lahko prinese tudi nevšečnosti, zdravstvene težave in poškodbe. To je na lastni koži občutil tudi Domen, saj so se mu že pri sedemnajstih vnele mišice na rami, zaradi česar nekaj časa ni mogel igrati. »Težave sem reševal tako, da sem popravil tehniko igranja in poiskal pomoč fizioterapevta. Zdaj sem dobro, a skoraj vsak dan delam kakšne vaje. Vadim jogo, dvigam uteži, izvajam dihalne vaje, pri igranju violine pa sem bolj pozoren na dihanje in pravilno držo. Poleg tega sem se naučil poslušati svoje telo in če gre kaj narobe ali se slabo počutim, svoji violini rečem Draga moja, danes bova oba malo počivala. To pa ne pomeni, da gre ta čas v nič, saj lahko človek med počitkom marsikaj premisli in predela. Zgodi se, da po takšnem dnevu z lahkoto zaigram nekaj, kar mi je prej povzročalo težave.«
Domen tudi sicer veliko stavi na dobro psihološko pripravo, tremo na primer uspešno premaguje z meditacijo in dihanjem, zelo mu pomaga tudi vizualizacija, med katero v mislih stoji na odru in igra. Moč vizualizacije je odkril, ko se je pripravljal na izvedbo Čajkovskega s Simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije: »Vsak večer sem po koncu vaje legel v posteljo in poskusil v mislih igrati čim dlje na pamet. Ko se je kje zalomilo, sem pogledal v note in šel še enkrat od začetka, dokler ni šlo vse tako, kot je treba.«
Vrhunske glasbenike pogosto primerjamo s športniki, s čimer se strinja tudi naš sogovornik: »Biti moraš miren kot budist, imeti natančnost kirurga in kondicijo atleta.«
