Trubadur

Prihaja operna poslastica, eno najslavnejših in najpogosteje izvajanih del velikega Verdija.

Trubadur bo na odru SNG Opera in balet Ljubljana zaživel v inscenaciji Yulie Roschina, ki bo osvetlila pogled na zgodbo zlasti z Azuceninimi očmi. V vlogi grofa Lune bosta nastopila Ivan Andres Arnšek in Jure Počkaj, Branko Robinšak in Ivan Defabiani kot trubadur Manrico, v vlogi Azucene pa bosta na odru svetovno priznani zvezdi, članica ansambla Dunajske državne opere Monika Bohinec in izraelska mezzosopranistka Shay Bloch. Leonoro bo uprizorila Elvira Hasanagić.

Vstopnice.

Zgodba se dogaja na začetku 15. stoletja med eno od mnogih državljanskih vojn na Iberskem polotoku. Trubadur je opera o vojni in smrti, hkrati pa tudi opera velikih čustev in ljubezni.

Ferrando in Azucena pripovedujeta o ugrabljenem in umorjenem bratu grofa Lune. Luno prevzema ljubezen do Leonore, a mlada ženska mu čustev ne vrača, saj ljubi trubadurja Manrica, za svojo ljubezen, prežeto z velikimi romantičnimi čustvi in pričakovanji, pa je pripravljena storiti vse, tudi umreti.

Za grofa Luno je neizpolnjena ljubezen do Leonore povod za dvoboj z Manricom. Manrico ni le njegov tekmec v boju za Leonoro, ampak med moškima vlada tudi politični konflikt. Spor med možema podžiga še želja po maščevanju smrti otroka, ki jo je zakrivila Manricova mati, Azucena. Grof Luna dopusti, da sovraštvo zaduši ljubezen, Leonora pa ji omogoči prostor v smrti.

Yulia Roschina, režiserka opere Trubadur

Kaj vas je pripeljalo v Slovenijo?
Rodila sem se v Moskvi in živela v Rusiji do svojega osmega leta, ko sva se z mamo, ki se je vnovič poročila, preselili v Slovenijo, natančneje na Primorsko. 

Ste zdaj torej Primorka?
Ja, zdaj živim spet na Primorskem. Ko sem vpisala študij režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, sem se namreč preselila v Ljubljano in tu ostala enajst let. Pred štirimi leti pa sem se vrnila na Primorsko, od koder potujem in delam po vsej Sloveniji. 

Kako to, da ste šli na akademijo šele pri štiriindvajsetih?
Ko sem prišla v Slovenijo, sem prvi razred ponavljala, tako da sem bila vedno malce starejša od sošolcev. Po gimnaziji sem začela študirati turistiko v Portorožu, med študijem pa sem delala v koprskem gledališču kot hostesa. Ker me je delo na odru in za odrom zelo zanimalo, sem sčasoma dobila še druge zadolžitve, bila sem biljeterka, šepetalka, rekviziterka in sem skozi vse te poklice sodelovala pri procesih nastajanja predstav. Takrat se je v meni prebudilo vse, s čimer me je mama obogatila v otroštvu. V Moskvi sva namreč redno obiskovali baletne, operne, lutkovne in druge, tudi cirkuške predstave, skratka že zgodaj sem spoznala različne zvrsti gledališča in to obdobje se je močno vtisnilo v moj spomin. Ko sem se odločila za študij režije, nisem natančno vedela, kaj vse vključuje, razmišljala sem tudi o študiju igre. Ampak se v tistem obdobju nisem počutila dovolj suvereno, da bi se na odru izpostavljala kot igralka. Danes seveda vem, da moram biti kot režiserka še bolj suverena in si kot nekdo, ki na prvi vaji pred množico sodelujočih celotni ekipi predstavi svoja intimna razmišljanja, prav tako ali še bolj izpostavljen.

Delujete v dramskem, opernem in lutkovnem gledališču, kaj vas privlači v operi?
Odločitev, da se preizkusim v režiji opere, se je zgodila spontano in v meni odprla povsem novi svet režijskega razmišljanja in izraza. Gledalca rada nagovarjam skozi podobe, simbole in arhetipe in prav ti elementi v operi pridobijo prostor za režijsko poetiko. 

Menda radi pojete, ste si kdaj želeli peti v operi?
Pravzaprav me petje spremlja že od otroštva, ko sem obiskovala osnovno glasbeno šolo, igrala sem klavir in pela v pevskem zboru. Ravno v tistem obdobju so me nagovarjali, da bi vpisala operno petje, vendar se kot mlado dekle za to nisem odločila. Danes pojem v ženski vokalni skupini Kvali, v kateri pojemo gruzijske in albanske ljudske pesmi. Skupaj ustvarjamo že deset let, koncertiramo po vsej Sloveniji in zunaj naših meja – nastopile smo tudi na Kosovu in v Gruziji.

Trubadurja ste se odločili prikazati skozi ženske oči. Zakaj?
Zgodbo gradi toliko tragičnih elementov, ki se skozi njen razvoj le še stopnjujejo, da se ob prvem branju zdi skoraj neverjetna. Zato sem se odločila, da jo bom (pre)brala in mislila kot mitološki zapis, torej, da se vanjo ne bom poglabljala skozi psihologijo, temveč skozi arhetipsko in simbolno. Rdeča nit, ki se navezuje na nasilno smrt Azucenine matere, ki so jo sežgali na grmadi, je bila moje osnovno izhodišče. Lik Azucene je zelo pomemben, saj je tudi Verdi sam sprva želel opero poimenovati po njej.

Azucena je špansko ime za cvetlico, belo lilijo, ki jo v angleškem jeziku imenujejo tudi Madonna lily, kar v slovenskem prevodu pomeni lilija Device Marije. Ta cvetlica je stara tri tisoč let in je skozi čas nosila različne pomene v različnih časovnih obdobjih in krajih sveta. Kristjani so jo uporabljali kot simbol čistosti in kreposti v čast Devici Mariji. Uprizoritev bere sežig na grmadi kot simbolni izbris vsega, kar simbolizira ime Azucena, torej čistosti, kreposti, moči ženskega načela, katerega predstavnica je Devica Marija. Ker pa je Azucenina mati ciganka, cigane pa od nekdaj močno povezujemo z magijo, je z njenim sežigom bilo sežgano in s sveta izbrisano tudi vse, kar je povezano z magičnim, mističnim, nevidnim, nezavednim, čustvenim, intuitivnim, nagonskim in iracionalnim. Tako se celotna zgodba dogaja na pogorišču prejšnjega sveta. Dogajalni prostor so ruševine nekoč delujočega svetišča, ki je nekdaj, daleč v prazgodovini, služilo čaščenju Narave, Matere Zemlje, katere osrednji simbol je (bila) Luna s svojimi menami, pomeni in vplivi.

Trubadur je izjemno uspešna opera že od krstne izvedbe leta 1853, ste imeli zaradi tega kaj treme, preden ste se lotili dela?
Čutila sem predvsem odgovornost, kot do vsakega velikega ustvarjalca. Kot režiserka si vedno prizadevam, da bi začutila avtorjevo izhodišče, misel in esenco tistega, kar je želel s svojim delom sporočiti, da bi nato lahko čim bolj natančno to sporočilo prevedla v svoj uprizoritveni jezik. Giuseppe Verdi je mojster, do katerega čutim neizmerno spoštovanje, tudi po neskončnem poslušanju in uprizarjanju te opere, me njegova glasba gane prav na vsaki vaji. 

Kakšna je Yulia Roschina kot gledalka?
Yulia se kot gledalka popolnoma prepusti in dopusti, da se je umetniško delo dotakne. Verjamem, da ima vsako umetniško delo, ki me povabi kot gledalko, nekaj zame. Obožujem gledališče, ki me zaobjame v celoti, s srcem, dušo in telesom. Ko se predstava zgodi v meni, ko prebudi moj notranji svet, odpre asociativna polja, domišljijo in me popelje globlje vase. Pomembno je, da smo ustvarjalci iskreni in ta trud je vselej vreden aplavza. Hvaležna sem, da lahko v gledališču prisostvujem tako kot gledalka in kot ustvarjalka. Ustvarjati v gledališču je zame privilegij.

Branko Robinšak, Manrico v Trubadurju, na odru ljubljanske opere debitiral pred točno 40 leti

Vlogo Manrica ste peli večkrat v različnih gledališčih, tudi v naši operi. Kako jo je ponovno oživljati?
Res je, Manrica sem pel v Italiji, Švici, na Hrvaškem in Danskem, pa v Kairu in seveda doma v Sloveniji. Vloga je znana, imam jo rad in veseli me, da bom ponovno nastopil v njej. Kar se tiče oživljanja, se držim pravila, da se vsake vloge, ne glede na to, ali sem jo že pel, vsakič lotim, kot bi bilo prvič. Tako je tudi z Manricom, začel sem ga brati in študirati od začetka, tako glasovno kot psihološko, k oblikovanju vloge pa svoje vedno prispevajo tudi soustvarjalci, pevci, režiserji in dirigenti. Vse pa seveda poteka v okvirih Verdijevega zapisa, ki je, mimogrede, genialen, predvsem, kako zna z glasbo oblikovati in podkrepiti karakterje likov.

Ne moreva mimo vašega izjemnega jubileja, mineva 40 let, odkar ste prvič stali na našem odru, ob tem pa ste kariero gradili tudi v tujini.
Res je, na ljubljanskem opernem odru sem debitiral leta 1983, pel sem Tamina v Mozartovi Čarobni piščali. Predstava je bila dobro obiskana, celo razvpita kot vselej, ko je nastopil nekdo nov. Imel sem 27 let in za opero sem bil res mlad. Spomnim se, da sem pel v enajstih izvedbah od skupno trinajstih. Prav vse predstave so bile razprodane, to je bilo obdobje ponovnega razcveta opere.

Že kot mlad umetnik pa sem pogosto nastopal tudi drugod, tako doma kot v tujini, vrata so se mi kar odpirala. Pel sem v Slovenski Filharmoniji in takratni umetniški vodja Ivo Petrić me je spoznal z  maestrom Hansom Grafom, dirigentom, ki je bil umetniški direktor Mozarteuma v Salzburgu. Maestro mi je zelo pomagal pri karieri, povabil me je na avdicijo za Salzburške poletne igre, kjer sem že leta 1988 pel na otvoritvi. Izvajali smo izjemno delo, oratorij Knjiga s sedmimi pečati avstrijskega skladatelja Franza Schmidta, ki je bil sodobnik Herberta von Karajana. V Salzburgu sem poleg koncertov pel tudi v operah, kasneje pa sem bil angažiran še v deželnem gledališču v Gradcu, pa v Insbrucku in Švici.  

V sezoni 2000/2001 ste se vrnili v našo operno hišo. Kako to?
Tej odločitvi je botrovalo več dejavnikov. Prvič, po padcu berlinskega zidu je Evropo oplazil pravi cunami vseh mogočih umetnikov iz Vzhodne Evrope, pevcev, režiserjev, dirigentov … Konkurenca je postala večja in težje je bilo dobiti delo. Še bolj pomembno pa je bilo, da je ljubljansko Opero vodil Borut Smrekar, ki je imel vizijo, da bi vse tiste, ki smo umetniško delovali v tujini, pripeljal nazaj.

Čemu pripisujete dejstvo, da tako uspešno pojete še v za pevca tako poznih letih?
Zagotovo je pomembna premišljena izbira vlog skozi kariero. Začel sem z Mozartom, s klasiko, nadaljeval z Donizettijem, skratka, nisem takoj pel težkih vlog, tako da sem se imel možnost počasi razvijati. Wagnerja recimo lahko praviloma poješ šele po petdesetem letu. Pa ne le zaradi zahtevnosti glasbe, tudi vsebino moraš razumeti, kar zahteva zrelost človeka. To se pozna v interpretaciji. Za glas pa je pomembno tudi, v katerem jeziku pojemo, v originalu ali v slovenščini.

Kako to mislite?
Gre za to, da skladatelj piše glasbo na besedilo, torej za določen jezik. In samo originalno besedilo lahko v glasbeni izvedbi teče tako, kot mora. Še več, petje v prevodu lahko pevčevemu glasu celo škodi. Tujega repertoarja se v slovenščini preprosto ne da peti, enako velja seveda tudi za druge jezike. Povedano drugače, vse opere bi morali peti v originalnem jeziku, čeprav je bila nekoč praksa drugačna. V svetovnem merilu jo je prekinil Herbert von Karajan in od leta 1955 se opere pojejo v originalnem jeziku, medtem ko smo v Sloveniji na to čakali še naslednjih petdeset let. 

Kako pa sicer skrbite zase? Kako se pripravljate na vaje in nastope?
Kolikor mi le čas dopušča, se ukvarjam s športom, v mladih letih sem bil državni prvak v vodnem smučanju, tako da mi je ostalo nekaj tega športnega drila. Zadnjih nekaj mesecev me je prijatelj prepričal, da sem začel hoditi na fitnes, igram tudi tenis in seveda kolesarim. Sicer pa je pomemben odnos do dela, sam vselej pridem pravočasno na vaje ali predstavo, vsaj eno uro prej. Potrebujem čas, da se umirim in upojem, da ne grem na oder zadnji trenutek. Čeprav velja, da smo umetniki boemi, pri določenih stvareh potrebujemo disciplino.

Ste v karieri peli vse, kar ste si zadali?
Ne, je pa za nekatere vloge že prepozno, čas me je pač prehitel. Zelo sem si želel peti v operi Tristan in Izolda in Wagnerja bi zdaj, s tem glasom, lahko pel. Izjemna opera, znam jo na pamet, poslušam jo v avtu in vsake toliko jo grem gledat v Dunajsko Opero. Izjemno delo, ki traja pet ur in samo tenor poje tri ure. Zame je to poseben dogodek, kupim si sedež v loži in uživam, poznam besedilo, glasbeno strukturo, a seveda takrat o tem ne razmišljaš, samo doživljaš to ezoteriko v prostoru. Wagnerja je treba poslušati in doživeti na Dunaju, saj je bil prav za tam napisan, sam sem po predstavi kar zadet.

Se vam zgodi, da ste siti glasbe, da ste raje v tišini?
Ne, glasbo poslušam tudi zasebno, prav tako pojem. Če je treba, v kopalnici. Rad imam jazz, a bolj lahkoten, ne free jazz, zadnje čase me fascinira barok, petje kastratov, fantov, ki pojejo visoke glasove. To se prileže recimo po težkem Wagnerju ali Brucknerju.

Podelitev nagrad outstanding za leto 2022 spet v ljubljanski operni hiši

Družba Europlakat, vodilni ponudnik na področju zunanjega oglaševanja v Sloveniji, je tudi sponzor SNG Opera in balet Ljubljana. Že od leta 2011 kot pobudnik in organizator podeljuje nagrade in priznanja za izstopajoče dogodke v zunanjem oglaševanju. Neodvisna strokovna žirija, sestavljena iz snovalcev oglasov ter tudi predstavnikov oglaševalcev, vsako leto izbere in nagradi primere oglasov, ki izstopajo po kreativnosti in odličnem oblikovanju. Europlakat želi s tekmovanjem dvigati kakovostno raven oglasov, ki jih dnevno srečujemo na cestah in ulicah slovenskih mest.

Slavnostna podelitev nagrad je bila po dveh letih pandemije in omejevalnih ukrepov letos zopet v ljubljanski Operi. Dogodek je v dvanajstih letih prerasel v enega najbolj zaželenih in obiskanih v oglaševalskih krogih. Veliko zaslug za to gre tudi tradicionalno dobremu in raznovrstnemu izboru glasbenih gostov, ki povezujejo podelitve nagrad v različnih kategorijah.

Zahtevnemu in raznovrstnemu občinstvu se je v desetih letih predstavila vrsta priljubljenih domačih in tujih izvajalcev: Siddharta, Parni valjak, Bajaga, Massimo Savić, Laibach, Dan D, Let 3, Gibonni, Damir Urban, Joker Out, MRFY, Mi2, Pankrti, Perpetuum Jazzile, Big Foot Mama, Magnifico, Marko Hatlak, Vlatko Stefanovski, Demolition Group, Silence, Koala Voice, Josipa Lisac, Hamo & Tribute 2 Love in še mnogi drugi. Organizator vsako leto poskrbi tudi za novo priredbo popularne glasbe za orkester, v spored uvrsti klasične ali moderne baletne točke ter zagotovi vrhunsko zvočno in vizualno izkušnjo.

Podelitev nagrad se vedno zaključi s pogostitvijo v zaodrju, kjer se obiskovalci družijo ob gurmanskih specialitetah kuharskih mojstrov in izbrani vinski spremljavi.

V desetih letih sodelovanja je dogodek v ljubljansko Opero pripeljal veliko število obiskovalcev, ki niso pogosti obiskovalci koncertnih in opernih prizorišč. Številni med njimi so postali redni obiskovalci opernih in baletnih predstav.

Romeo in Julija potujeta v Trst

Plesalci SNG Opera in balet Ljubljana so se odzvali vabilu gledališča Teatro Verdi v Trstu, kjer bodo v naslednjih dneh odplesali šest predstav, ki jih je gledališče umestilo v svoj abonma. Pod večno klasiko o ljubimcih iz Verone se je v prejšnji sezoni podpisal umetniški direktor baleta SNG Opera in balet Ljubljana Renato Zanella.

Celovečerni balet Romeo in Julija zaznamujeta ekspresivna ljubezenska glasba Prokofjeva in znamenita ljubezenska zgodba po Shakespearjevi tragediji.

Vsem sodelujočim pri predstavi želimo uspešen nastop z željo, da očarajo tudi italijansko občinstvo.