Marčevski novičnik SNG Opera in balet Ljubljana
Metamorfoza ljubezni
Legenda o doktorju Faustu pravi, da je bil ranocelnik, astrolog in alkimist dvomljivega slovesa, ki je svojo dušo prodal hudiču, da bi si za kratek čas pridobil vse zaklade, moči in užitke sveta. Zgodba je med drugim pritegnila tudi pozornost francoskega romantičnega skladatelja Charles-Françoisa Gounoda. Libretista Jules Barbier in Michel Carré nista lovila Faustovega filozofskega duha, ampak sta v osrednjo zgodbo vpletla ljubezen med naslovnim junakom in preprostim dekletom Margareto.
»Veliko razmišljam o Faustu, ki mi leze pod kožo.«
Tenorist Aljaž Farasin ima poleg pevskih rad tudi igralske izzive, zato najraje poje prav v operi. Pravkar se poglablja v zahtevno vlogo Fausta, za katero pravi, da je polna čustev, ki v zadnjem dejanju izbruhnejo na vso moč.
Potem ko ste vlogo Fausta peli v HNK na Reki, jo zdaj pripravljate na domačem odru. Kako je bilo znova stopiti v Faustove čevlje?
Res je, pred tremi leti sem za glasbeno založbo Naxos posnel zgoščenko opere Faust skupaj s priznanimi solisti (C. Colombara, L. Gallo, M. Tepponen), vendar le v koncertni izvedbi. Zelo sem vesel, da bom tokrat lahko vlogo, ki je izjemno zahtevna, saj poleg pevskih prinaša tudi igralske izzive, doživel v celoti na odru. Veliko časa sem posvetil raziskovanju, razmišljanju in podoživljanju Fausta, preden se odloči sprejeti Mefistovo ponudbo. Poskušal sem najti delčke sebe, se
spraševal, kako bi ravnal, če bi se v resničnem življenju lahko pogodil za »popravni izpit« in zaživel drugačno življenje. Celo prvo dejanje je namenjeno samorefleksiji in obžalovanju življenja, ki je na neki način šlo mimo mene. Pravzaprav mi je režiser dal izziv, da v uverturi v notranjem dialogu s samim seboj prikažem sprejemanje usode bridkega konca in pripravo na smrt. Po klicu na pomoč oziroma po sprejetju usode in pomiritvi z njo pa se zgodba začne šele zares dogajati, v povsem drugo
smer. Faustova paleta čustev je polna nians vseh barv, ki doživijo pravi izbruh v zadnjem dejanju opere.
Premiera se nezadržno bliža, s kakšnimi občutji jo pričakujete?
Zelo sem vznemirjen in hkrati tudi pomirjen. Vznemirjen zaradi pričakovanja rezultata vloženega truda vseh sodelujočih, pomirjen pa zaradi dobre pripravljenosti, kar je na vajah zahtevalo maksimalno zavzetost vsakega posameznika. Veliko razmišljam o Faustu in mi leze pod kožo, kar je dober znak za vživljanje v vlogo, malo manj za moje bližnje. To so običajne stvari pred zelo zahtevnimi predstavami in so posledica intenzivnih priprav.
Imate na dan pred predstavo posebne rituale?
Vsekakor si vzamem dovolj časa za kakovosten in trden spanec že dan prej. Zjutraj nežno preverim glas, naredim preprosto dihalno vajo in do kosila prelistam posamezne dele v partituri, vizualiziram in se skušam pripraviti na morebitne izredne situacije. Če do njih pride med predstavo, je stres potem bolj obvladljiv. Pet ur pred začetkom predstave praviloma pojem testenine, po kosilu grem počivat. Dve uri pred predstavo sem v operi. Najprej ogrejem glas, odpojem nekaj delov iz predstave, se
napotim v masko, se preoblečem v kostum, grem na oder odpet kakšno glasbeno frazo in se v garderobi pripravim na klic inspicienta.
Solistično kariero ste začeli v SNG Opera in balet Ljubljana, pozneje vas je pot vodila po številnih svetovnih odrih. Vas je katero od gostovanj posebej navdušilo?
Gostovanja so vedno povezana s potovanji, spoznavanjem novih ljudi, kultur, okolja … in težko izpostavim le eno. Na Japonskem sem doživel kulturni šok zaradi tako zelo drugačnega načina življenja, na Finskem me je fascinirala narava in značaj ljudi, ki so sprva izjemno zadržani. V Franciji sem užival ob dobri hrani in svetovno znanih znamenitostih. Na Češkem me je prevzelo bogato kulturno življenje in arhitektura. V Nemčiji in Avstriji sem spoznal vrline reda in discipline, ki so pomembne
tudi za dosledno delo umetnika. V Belgiji in na Nizozemskem sem srečal zanimive in navdihujoče ljudi. Italija je zelo blizu mojemu temperamentu, zato sem se tam počutil skoraj kot doma. Lahko bi izpostavil še mnoga druga gostovanja, a vsem je skupno to, da sem zelo užival na odru in za njim ter pridobil mnogo dragocenih izkušenj.
Vam je katera vloga, ki ste jo peli, posebej pri srcu?
V mojem repertoarju je sedaj devetindvajset vlog. Meni najljubša je vloga Rodolfa iz Puccinijeve opere La Bohème, ker sva si karakterno zelo podobna, in tudi Puccinijev slog mi je zelo blizu. Rad imam tudi francoske opere in poleg Roméa v Roméo et Juliette (C. Gounod), Wertherja (J. Massenet) in Carmen (G. Bizet) je Faust zagotovo ena izmed mojih najljubših vlog. Večina vlog, ki jih pojem, je romantičnih in polne so raznovrstnih čustev. Običajno so vsi liki nesrečno zaljubljeni
in doživijo tragičen konec. Imam srečo, da v vsakdanjem življenju živim v ravnovesju in tragedija na odru ne ruši moje harmonije doma.
Ste tudi koncertni pevec. Kaj vam je bližje, opera oziroma gledališče ali koncertno petje?
Če govoriva o klasičnih koncertih, nisem na tem področju bil nikoli toliko aktiven kot v operi oziroma v gledališču. Vedno z velikim veseljem nastopim z našimi orkestri in če mi le čas dopušča, sprejmem povabilo. Priprave na koncert ali na predstavo se bistveno ne razlikujejo, nastop na koncertu pa doživljam zelo drugače kot nastop v predstavi. Na predstavi je koncentracija in interakcija med nastopajočimi gotovo bolj intenzivna in traja dlje časa kot na koncertu. Meni sta opera in
gledališče bližje, ker imam rad igro, kostume, masko, rekvizite, gibanje po odru.
Spomnimo se vas kot člana priljubljenega Tria Eroica, zdaj delujete v Triu Vivere. Kakšen je prispevek tovrstnih zasedb k popularizaciji klasične glasbe?
V prostem času sem bil vedno aktiven tudi na drugih glasbenih področjih. Trio Eroika je bil zelo uspešen projekt, ki se je po desetih letih delovanja zaključil. Po težkem obdobju za kulturo zaradi raznih omejitev in prepovedi za zajezitev virusa se Trio Vivere postavlja na noge. Vsi smo zelo pogrešali druženja, zabave, koncerte in verjamem, da prihajajo lepi časi za različne ustvarjalce. Zasedbe kot Eroica in Vivere predvsem približajo lep, zdrav način petja večjemu številu ljudi. V zelo
kratkem času na odru ljudem predstaviš in približaš lepe melodije z vrhunskim petjem. Poznam veliko ljudi, ki so se po »crossover« koncertu odločili priti v opero in so postali redni obiskovalci predstav. Tovrstne zasedbe gotovo poskrbijo za popularizacijo in za večjo prepoznavnost predvsem klasičnega petja. Vodilo pa mora vedno biti kakovostna izvedba.
Kaj vam – kot opernemu pevcu – pomenijo izleti v popularno glasbo?
Petje me spremlja že od otroštva. Moji začetki so bili v zabavni, popularni glasbi. Izleti v popularno glasbo me vedno sprostijo in spomnijo, zakaj pojem. Petje je izraz mene, pa naj bo v operi ali katerikoli drugi glasbeni zvrsti. Brez petja si ne predstavljam življenja.
»Hvaležna sem za priložnost, da zopet delam to, kar najbolj ljubim – pojem opero.«
Jadranka Juras, ki bo v operi Faust nastopila kot gostja, se na vlogo Siébel pripravlja z velikim vznemirjenjem in pričakovanji, saj bo na operni oder stopila prvič po januarju 2020.
Vlogo ste že interpretirali, leta 2019 v SNG Maribor. Se vaša tokratna Siébel razlikuje od prejšnje?
Tokrat je Siébel ženska, v Mariboru sem igrala fanta. V tem kontekstu je razlika v dojemanju in podajanju lika zelo velika.
Od česa je najbolj odvisno oblikovanje vloge?
Od režiserja, ki ima vizijo celotne predstave. Vloge smo delčki, ki tvorimo celoto.
Vlogo Siébel si »delite« z Nuško Drašček. Si pri delu pomagata, se pogovarjata o vlogi, o načinu dela?
Z Nuško sva po nastopu na Poletni noči leta 2020 postali prijateljici. Občudujem njen profesionalizem, njeno neverjetno odrsko prezenco in ljubezen do glasbe, ki si jo deliva. Seveda sva skupaj na vajah, pomaga mi, da se znajdem v operni hiši in me podpira po zelo napornem obdobju, ki je za mano. Zaradi hormonskega neravnovesja sem namreč izgubila operni nastavek, kar je bilo zame zelo zelo hudo, saj skoraj eno leto nisem mogla peti. Če tega ne bi doživela, ne bi verjela. Na vso
srečo imam izjemno profesorico, ki je z leti postala tudi moja najboljša prijateljica, Alenko Slokar Bajc. Lepega dne je »udarila z roko po mizi« in rekla, da sem še premlada, da bi nehala peti, in tako sva oktobra 2021 začeli tako rekoč od začetka.
Torej bo tokratna premiera za vas najbrž še posebej pomembna?
Priznam, da me je zelo strah, saj na opernem odru nisem stala od januarja 2020, vmes se je zgodilo, kar se je, in moja samozavest je zelo nizka. Če sem se namreč v preteklosti lahko na kaj zanesla, je bil to vedno moj glas. A po naravi sem izjemno trmasta in vztrajna, zato sem globoko hvaležna Marku Hriberniku za priložnost, da se poberem in zopet delam to, kar najbolj ljubim – pojem opero.
Kako preživite dan pred nastopom?
Zelo dolgo sem v pižami, počasi se upevam, delam raztezne vaje za telo in se skušam popolnoma oddaljiti od vsega, kar se dogaja okoli mene. V operno hišo pridem bolj zgodaj, da se lahko v popolnem miru in koncentraciji pripravim na nastop. Zelo pogosto pa se dobiva tudi z Alenko, da me dobro upoje in spodbudi.
Ste že kdaj nastopili v ljubljanski Operi?
Leta 2012 sem pela Dido v koncertni izvedbi Dido in Enej Henryja Purcella.
Katere operne vloge imate v svojem repertoarju? Imate morda posebno željo, kaj bi radi peli v prihodnje?Glede na to, da se mi glas postavlja nazaj, sem se zopet začela veseliti prihodnosti. Trenutno zelo obžalujem, da je malteška opera zaradi epidemije odpovedala predstavo Ariadna na Naksosu, kjer bi ravno v tem času pela Komponista. To je enkratna vloga in tudi sicer obožujem glasbo Richarda Straussa. Izjemno me zanima tudi tudorska trilogija Donizettija, in sicer vloga
Jane Seymour v operi Anna Bolena, Elisabetta v operi Maria Stuart, medtem ko sem Saro v operi Roberto Devereux že pela. Zelo se veselim tudi vloge dekleta Romeo v Capuletih in Montegih, moja skrita želja nekoč v prihodnosti pa je Richard Wagner. Pred leti sem namreč na velikem tekmovanju za mlade vagnerjance na Danskem pod pokroviteljstvom danske kraljice prišla med 12 finalistov z vsega sveta, sicer pa sem že pela Flosshildo v Renskem zlatu in Somraku
bogov. Zagotovo še nisem odpela zadnjega tona.
Širši javnosti ste znani kot pevka popularne glasbe, kako je rasla vaša kariera?
Začela sem s popularno glasbo, potem doštudirala jazzovsko glasbo na univerzi v avstrijskem Gradcu in se po študiju odločila za klasično solo petje pri profesorici Alenki Slokar Bajc, s katero še vedno tedensko delava. Sem glasbenica, ki glasbo deli zgolj na dobro in slabo.
Zakaj opera?
Klasična glasba je moja velika ljubezen že iz otroških let, ko sem mislila, da bom postala pianistka. Po koncu študija sem čutila neizmerno praznino, ker sem vedela, da se v petju še nisem našla. Zato sem pri triintridesetih letih začela povsem na začetku s klasičnim petjem, ki je še vedno moja največja strast.
Kako učenje klasičnega petja vpliva na petje drugih glasbenih zvrsti?
Z učenjem klasičnega solo petja se je izboljšala moja interpretacija in tehnika pri petju jazz glasbe. Pravzaprav posebna jazzovska vokalna tehnika ne obstaja, zato je bilo tudi na univerzi klasično petje osnovna pevska tehnika. Je pa vsekakor razlika med petjem jazza in klasike. Ko imam vlogo v operi, običajno ne pojem nič drugega kot izključno opero. Roko na srce, tudi sicer vsak dan vadim samo klasično petje, saj to zahteva celega človeka in je pravzaprav primerljivo z disciplino in s
treningom vrhunskega športnika.
Angleški rog za dramatičen preobrat v operah
Manca Marinko se je v Operi preizkusila že kot študentka Akademije za glasbo, a to ni bila njena prva služba. Preden se je udeležila avdicije v našem gledališču, je tri leta igrala v Policijskem orkestru. »Bilo je 12. oktobra 1999, avdicijo sem uspešno opravila in z delom v Operi začela 1. januarja 2000, tako da sem »milenijski opernik«. Zelo dobro se spomnim svoje prve predstave, Puccinijeve Madame Butterfly, v kateri sem igrala angleški rog. Malo me je bilo strah.
Kolegica Marija je predlagala, da se dobiva pred predstavo in greva skupaj čez moj part. Ko sva končali, je rekla, veš, Manca, kadar se pojaviš v tej operi, prinašaš samo žalost in trpljenje. V resnici angleški rog s svojo barvo v operah velikokrat uvede nek dramatičen preobrat. Navadno tragičen.«
Manca Marinko igra oboo in angleški rog, ki je pravzaprav daljša različica oboe. Tehnika igranja za oba inštrumenta je ista, »vendar je oboa bolj virtuozen inštrument. Sama sem morda po duši bolj rogistka, všeč mi je žametno melanholični izraz angleškega roga. Vendar rada igram oba, v kakšni predstavi se zgodi, da ju igram izmenjaje«.
Manca Marinko pravi, da jo je opera že v otroških letih privlačila, očaralo jo je to posebno vzdušje, ki ga začutimo le v gledališču. »Mama nas je otroke pogosto peljala v Opero in danes tudi jaz povabim svoje otroke. Radi grejo, kar me zelo veseli. Opazijo stvari, ki jih mi ne, tako da doživljam svoje delo tudi skozi njihove oči,« pravi in doda, da je zelo hvaležna, ker lahko počne, kar jo veseli. »Glasba je bila sprva moj hobi in to, da je danes moj poklic, je zame velik privilegij.«
