Z NUK do gradiv vseh svetovnih knjižnic

Med pomembnimi storitvami, ki jih za svoje člane in za druge knjižnice, splošne, univerzitetne in specialne, opravlja NUK, je tako imenovana medknjižnična izposoja. V okviru te storitve za svoje naročnike pridobivajo gradiva iz knjižnic po vsem svetu, hkrati pa gradiva iz svojih arhivov posredujejo tujim knjižnicam. V ta namen so povezani z več kot 10 tisoč knjižnicami po svetu na petih celinah, od tega redno sodelujejo s 300 tujimi knjižnicami. Več o prednostih in pasteh medknjižnične izposoje je v pogovoru pojasnil Silvester Videtič, ki v NUK skrbi za izmenjavo z drugimi knjižnicami.

Kako se je razvijala in kako deluje medknjižnična izposoja?
Storitev medknjižnične izposoje NUK opravlja zadnjih petdeset let, predmet izposoje pa so bila na začetku seveda predvsem gradiva v fizični obliki. V zadnjem obdobju medknjižnična izposoja v svetu doživlja pravi razmah, zlasti na račun digitalizacije in uvajanja novih tehnologij, tako za naročanje kot prejem in pošiljanje elektronskih dokumentov, čemur v NUK poskušamo čim bolj slediti. V elektronski dobi medknjižnična izposoja postaja vse bolj izmenjava gradiv v digitalni obliki, tako člankov kot e-knjig, tako imenovani Resource Sharing.

Prek medknjižnične izposoje lahko naši uporabniki pridobivajo gradiva tako rekoč iz vsega sveta. NUK je namreč z elektronskimi programi za medknjižnično naročanje povezan z več kot 10 tisoč knjižnicami na vseh celinah. Seveda z večino od njih ne bomo nikoli vzpostavili stika, a s skupino 2000 knjižnic si izmenjujemo elektronske vire pod cenovno ugodnimi pogoji, redno pa sodelujemo z okoli 300 tujimi knjižnicami. Za naše naročnike letno pridobimo iz tujine okrog 3000 enot knjižničnega gradiva, tako knjig kot kopij, drugim knjižnicam pa iz naših zbirk posredujemo okoli 5000 enot.

Zadnja leta se prav vse knjižnice po svetu spoprijemamo s krčenjem sredstev za nabavo gradiva, hkrati pa se stroški elektronskih virov zelo povečujejo. Zato so knjižnice začele razmišljati o bolj premišljeni izrabi lastnih virov in novih možnostih za sodelovanje med knjižnicami v okviru medknjižničnih služb. S povezovanjem in novimi oblikami sodelovanja pospešujemo medknjižnično izmenjavo in s tem izkoriščenost knjižničnih zbirk.

Kakšna so to gradiva? Strokovna literatura, beletristika, knjige, članki?
Prek medknjižnične izmenjave pridobivamo predvsem strokovno literaturo z vseh znanstvenih področij, naravoslovja, družboslovja, humanistike … Leposlovja ne naročamo, razen izjemoma v raziskovalne namene, recimo, da kdo potrebuje izvod kakšne redke, stare knjige, ki se je ohranila le v nekaj primerkih na vsem svetu. Omenil sem že, da naročamo in izposojamo predvsem gradiva v digitalni obliki, pri čemer pri e-knjigah veliko oviro predstavlja zaščita avtorskih pravic. Prosto se namreč lahko izmenjujejo oziroma posojajo le e-knjige, ki niso več pod avtorsko zaščito, torej starejše od sedemdeset let. Za novejše e-knjige pa je zakonodaja v Evropi zelo stroga, saj nakup e-knjige knjižnici še ne podeljuje pravice do medknjižnične izposoje, temveč mora pri založniku pridobiti dovoljenje za njeno medknjižnično posredovanje.

Ste lahko konkretni? Kako je to urejeno pri nas?
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) določa pogoje uporabe in posredovanje gradiva v elektronski obliki nekoliko drugače kot v klasični izposoji, zato moramo biti še bolj previdni. Medtem ko slovenska zakonodaja knjižnicam zelo omejuje pošiljanje dokumentov v elektronski obliki (32. a člen ZASP – Pravica dajanja na voljo javnosti), je zakonodaja številnih držav veliko manj omejujoča in končnega uporabnika samo poziva k pošteni uporabi (angl. fair use). Knjižnice čaka še veliko aktivnosti pri spreminjanju tovrstne prakse, več napora bomo morali vložiti tudi v sprejemanje pogodb z založniki e-knjig ter doseči večji posluh in izposlovati dobre pogoje za medknjižnično izposojo e-knjig.

Pa drugod, recimo v Ameriki?
Zlasti v Ameriki se pravila precej hitreje prilagajajo novim okoliščinam, kar se je pokazalo v obdobju epidemije covida-19. Knjižnice so se nemudoma povezale in čez noč spremenile pravila pri posredovanju e-knjig. Tako so sedaj na voljo tudi nekatere e-knjige novejšega datuma, ki so še vedno pod avtorsko zaščito in jih pred krizo covid-19 ni bilo dovoljeno posredovati prek spleta. S »tiho« privolitvijo nekaterih založnikov so knjižnice podpisale skupno izjavo, s katero so se zavezale, da bodo svoje uporabnike pozvale k odgovorni in pravični uporabi gradiv, ki so jim jih med epidemijo posredovale v elektronski obliki. To s pridom izkoriščamo tudi v NUK-u, saj lahko tudi mi pridobivamo te e-knjige za naše uporabnike. Ravno prej sem preposlal e-knjigo našemu naročniku, ki jo je naročil včeraj. Mi smo jo zanj naročili v ameriški knjižnici, s katero redno sodelujemo, naročnik pa bo za izposojo plačal le 10,40 eur.

Ampak zakaj bi nekdo iskal knjigo prek vas, saj se zdi, da danes preko spleta sami najdemo praktično vse?
Na prvi pogled se zdi tako, kot pravite. In številni tudi razmišljajo tako in poskušajo sami. A pogosto potem pridejo k nam, ko ugotovijo, da sami v resnici do tega gradiva sploh ne morejo, nekatere stvari so namreč dostopne le med seboj povezanim knjižnicam. Skratka, posameznik lahko išče in marsikaj tudi najde na spletu, ampak na koncu se izkaže, da je prek nas bolj enostavno, hitreje in ceneje. Mi namreč gradiva, ki so za posameznega uporabnika draga, preko knjižnic pridobivamo pod nekomercialnimi pogoji. Posebno poglavje so tudi fizična gradiva, ki jih tuje knjižnice izposojajo le zaupanja vrednim partnerjem, članom mednarodnih knjižničnih združenj. Ti namreč pri izposoji prevzemajo breme odgovornosti, predvsem plačila in vračila gradiva. Tako da v resnici fizični uporabniki do nekaterih gradiv ne morejo. In če se vrnem k dobavnim rokom, ti so od nekaj ur za članke v elektronski obliki do 10 dni za knjige iz na primer ZDA. 

Kdo išče vaše storitve in kakšna gradiva iščejo?
Člani NUK so tako fizične kot pravne osebe, večina, rekel bi, dve tretjini vseh, ki pri nas pridobivajo gradivo prek medknjižnične izmenjave, so študentje, raziskovalci in univerzitetni profesorji ter seveda knjižnice iz vse Slovenije za uporabnike. Seveda so med našimi uporabniki tudi drugi občani, na primer upokojenci. Kot sem že omenil, uporabniki lahko pri nas naročijo predvsem strokovna gradiva oziroma knjige v elektronski ali fizični obliki.

Koliko je med temi gradivi fizičnih knjig?
Na leto za naše uporabnike iz knjižnic po svetu pridobimo med 300 in 400 fizičnih knjig, med njimi se najdejo tudi kakšne raritete, kar predstavlja 20 do 30 odstotkov vseh gradiv. Največ fizičnih gradiv pridobimo iz Nemčije, s hitro pošto so pri nas v treh dneh. Tudi iz Amerike jih pošiljajo s hitro pošto, vendar se pri državah zunaj Evrope zatakne pri carini. Včasih traja osem dni, da gradivo pride iz carine, potem ko je do tja potrebovalo morda tri dni z drugega konca sveta.

Omenili ste raritete, se spomnite kakšnega posebno dragocenega ali posebnega primerka, ki vam ga je uspelo pridobiti za vašega uporabnika?
Ja, nekoč je k nam prišel po pomoč mojster violin z Bleda, ki je iskal posebno knjigo o violinah in njihovi izdelavi. To je bila okoli osemdeset let stara knjiga, opremljena z načrti za izdelavo in risbami. Gospod jo je res želel, a je nikakor ni mogel najti oziroma dobiti. Slišal je za našo storitev in mi smo to knjigo res našli v knjižnici v Ameriki, ki nam jo je tudi posodila. Mojster je bil zelo hvaležen, kasneje nam je zaupal, da je celo razmišljal, da bi šel sam v Ameriko. Tako pa jo je z našo pomočjo dobil v izposojo za manj kot 30 evrov. Imel jo je tri tedne, gotovo je kaj skopiral, potem jo je vrnil in mi smo jo poslali nazaj.

Lepa zgodba. Se vam je kdaj zgodilo, da kdo kakšne redke izdaje ni hotel vrniti ali jo je poškodoval?
Marsikaj se nam zgodi, uporabniki smo taki in drugačni. Nekdo recimo ni hotel v roku vrniti iz tuje knjižnice izposojene knjige, češ da je dovolj plačal in jo bo imel, dokler jo bo potreboval. Še huje je bilo, ko smo iz knjižnice na univerzi v Sorboni pridobili neko rariteto, staro okoli štirideset let, uporabnik pa nam jo je vrnil popackano. Očitno je med branjem jedel in pil. Potem smo prosili kolege iz našega oddelka za restavriranje, da so zadevo spravili v prvotno stanje, k sreči je šlo. Seveda so to ekstremni primeri, ki se pač zgodijo, vendar se ne dogaja pogosto.

Ves čas se pogovarjava o gradivih, ki jih iščete po tujih knjižnicah. Kakšno pa je zanimanje za gradiva iz NUK-a v tujini? Iščejo tuji uporabniki tudi sloveniko?
Včasih sem presenečen, kaj vse tuji uporabniki naročajo pri nas, tudi sloveniko, ki ste jo omenili. Povprašujejo predvsem po strokovnih zbornikih, doktoratih, priročnikih, enciklopedijah in podobnem, bodisi da so v slovenskem jeziku bodisi v drugih jezikih, a tako ali drugače obravnavajo tematiko, povezano s Slovenijo. Spomnim se, da smo v knjižnico na Harvard poslali enciklopedijo ptic v Sloveniji, in to v slovenščini. Včasih se sprašujem, kdo bo to bral, a pogosto prosijo za podaljšanje izposoje, kar pomeni, da na drugi strani nekdo to res proučuje.

A ko sva že pri sloveniki, tudi mi jo naročamo iz tujine. Tak primer so gradiva za D fond, to je Nukova zbirka prepovedane literature, nastale v letih 1945 in 1991. Gre za literaturo, periodiko in drugo gradivo, ki je nastajalo v času nekdanje Jugoslavije, večina v tujini. Da bi zbirko čim bolj izpopolnili, manjkajoča gradiva poskušamo pridobiti iz tujih knjižnic, kjer jih hranijo, med drugimi smo se povezali z univerzitetno knjižnico v Clevelandu, kjer so digitalizirali in nam posredovali nekaj za D fond dragocenih gradiv. 

Naslovna fotografija: NUK
Avtor portretne fotografije: Maj Blatnik
Besedilo: Kreativna baza