Če zapuščine ne bomo rešili zdaj, bo izginila

Helena Janežič je del NUK-a že dobrega četrt stoletja, od leta 2009 je skrbnica Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu. Svoje delo razume kot posebno poslanstvo, ki ga uresničuje ne le z zbiranjem gradiv, temveč tudi v smislu povezovanja vseh treh Slovenij: domače, zamejske in izseljenske.

Kaj je Zbirka knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu in v čem se razlikuje od drugih zbirk?
Zbirka pridobiva, hrani, omogoča dostop in posreduje knjižnično gradivo Slovencev, ki nastaja v zamejstvu in po svetu, zato ji pravimo tudi zbirka zamejskega in izseljeniškega tiska. To so torej gradiva, ki nastajajo zunaj Slovenije, a so slovenika, bodisi da so napisana v slovenskem jeziku, da so avtorji Slovenci ali slovenskih korenin, da govorijo o Sloveniji oziroma obravnavajo slovenske teme. Od drugih zbirk v NUK-u, ki so večinoma oblikovane na podlagi tipa gradiva, je omenjena zbirka zasnovana na principu provenience, torej od kod gradivo prihaja. Teh gradiv, v nasprotju s tem, kar nastaja v Sloveniji, nihče ni dolžan poslati v NUK, zato jih moramo na neki način pridobiti sami. Moja primarna naloga je, da sledim tej produkciji, da raziskujem, kaj se kje dogaja, in poskušam čim več tega gradiva pridobiti za NUK.

Kako to poteka?
Potrebna je velika mera iznajdljivosti in osebnih poznanstev, predvsem je pomembno, da vzpostavim dobre odnose s sredinami in posamezniki, kjer te vsebine nastajajo, torej na vseh koncih sveta. Velikokrat Slovenci po svetu niti ne vedo, da je NUK knjižnica vseh Slovencev, ki zbira in hrani tudi to, kar ustvarijo oni. V določenih slovenskih skupnostih v tujini, kjer ustvarjajo knjige, časopise in drugo, pa še vedno vlada nezaupanje do Slovenije, NUK pa dojemajo kot režimsko ustanovo, kot je bila v preteklosti. Potrebnih je kar nekaj spretnosti in veliko pogovorov in dopisovanj, da jih prepričam, da bodo ta dela v NUK-u v redu shranjena in namenjena uporabi, torej ljudem na vpogled.

Od kod pridobite največ gradiv in za kakšna gradiva gre?
Zagotovo moram omeniti Argentino in skupnosti v Severni Ameriki, na primer Cleveland v ZDA, pa Avstralijo, kjer so žive izseljenske skupnosti, nastale po drugi svetovni vojni. Te skupnosti so še danes aktivne, in čeprav se starajo, še vedno izdajajo slovenske časopise in glasila, pa tudi knjige. V Evropi so slovenska društva v državah nekdanje Jugoslavije, v Srbiji, Bosni, na Hrvaškem, poleg tega je nekaj pomembnih slovenskih središč v evropskih mestih.

Seveda so tiskani mediji v upadu, ta trend je opazen povsod, v izseljenskih skupnostih pa ga lahko pripišemo tudi dejstvu, da se starajo, podmladka, ki bi se s tem ukvarjal, pa ni. Po drugi strani se vsebine selijo na splet in so bolj informativne narave, na primer o prireditvah in podobno. Nastajajo pa tudi drugačne skupnosti novodobnih priseljencev, na primer mlajše družine in raziskovalci, ki se po svetu selijo predvsem zaradi službe. Oni ne iščejo tradicionalnih srečanj in druženj v živo kot povojni izseljenci, torej v nedeljo maša, po maši pa piknik, ampak se dobivajo na spletu, ustanavljajo bralne klube in podobno. V Ameriki je na primer na pobudo mlade izseljenke Mojce nastal knjižni klub, v katerem se ameriški Slovenci dobivajo enkrat mesečno. V e-knjižnici Biblos izberejo knjigo, jo vsi preberejo in se potem o njej pogovarjajo ter tako negujejo slovensko besedo. Seveda se dobivajo preko zooma, to so zelo zanimiva druženja. Včasih se jim pridružim tudi sama, čeprav je takrat pri nas ura dve zjutraj.

Kako obsežna je zbirka zamejskega in izseljeniškega tiska, lahko izpostavite kaj posebej zanimivega?
Zbirka, ki sicer fizično ni skupaj, obsega okoli 30 tisoč enot, posebej dragocen in zanimiv pa je tako imenovani D fond, to je zbirka prepovedane literature, nastale v letih 1945 in 1991. Gre torej za literaturo, periodiko in drugo gradivo, ki je nastajalo v času nekdanje Jugoslavije. Uradne cenzure sicer ni bilo, vendar so knjižnice, tudi NUK, imele posebne tako imenovane bunkerje, kamor so skrivale knjige, ki niso bile primerne za vsakogar. V NUK-u je bil ta bunker posebna knjižna omara v direktorjevi pisarni, od tod tudi ime D (direktorjev) fond. Nastajati je začel leta 1945 na podlagi seznama prepovedanih knjig, v 45 letih pa se je v njem nabralo okoli 140 naslovov periodike in nekaj manj kot 700 naslovov knjig, kar je glede na to, da ni bilo uradne cenzure, zelo veliko. V Uradnem listu so bile sicer prepovedane štiri knjige v Sloveniji in enajst v celotni Jugoslaviji. Na prvem mestu prepovedanih je bil seveda Milovan Djilas, na seznamu pa so bili tudi slovenski avtorji Ciril Žebot in njegova knjiga Slovenija včeraj, danes in jutri, dnevniški zapisi duhovnika Janeza Hladnika iz Argentine z naslovom Od Triglava do Andov, knjiga Vinka Beličiča Dokler je dan in brošura Slovenija 1968, kam?

D fond in te štiri knjige bi lahko izpostavila kot največji relikt in zanimivost zbirke zamejske in izseljeniške literature, pri tem pa naj povem, da me zelo veseli, da je NUK po osamosvojitvi D fond obdržal kot »corpus separatum«. Še vedno je skupaj, v eni sobi in nas opominja, zakaj so bile knjige, ki so prinašale predvsem misel na slovensko samostojnost, med najbolj prepovedanimi temami.

Koliko povojne izseljenske produkcije vam je uspelo pridobiti?
Ravno lani smo v NUK dobili bogat dar, knjižnico dr. Edija Gobca, ki je živel in ustvarjal v Clevelandu. V Ameriki je živel od leta 1950, bil je filozof, sociolog, antropolog, zaslužni profesor državne univerze Kent v ZDA ter ustanovitelj in ravnatelj Slovensko-ameriškega raziskovalnega centra v Clevelandu. Življenje je posvetil zbiranju vsega, kar so Slovenci ustvarili zunaj domovine. Gradiva je zbiral več kot petdeset let, pa ne le knjižna dela, temveč tudi arhivsko gradivo. Zbiral je podatke o avtorjih, tako da so nastali posebni dosjeji vsakega od teh posameznikov. Tako je ustvaril izjemen arhiv in bogato knjižnico. Že za časa svojega življenja se je odločil, da bo zbirko, ki je ob pomoči žene Milene in prijateljev nastajala od leta 1951, zapustil Arhivu Republike Slovenije. Prav tako je odločil, da bo po njegovi smrti oziroma smrti njegove žene v Slovenijo prišla tudi njegova knjižnica, ki jo je ponudil NUK-u. Mi smo to seveda z veseljem sprejeli in lani smo pripeljali približno 300 knjig iz njegove bogate zbirke, ki so slovenika in jih v NUK-u še nimamo.

Kako ste to izpeljali?
Lani sem potovala v Cleveland in sem vdovi dr. Gobca, gospe Mileni, pomagala pregledati knjižnico in jo urediti. Knjižnica je res impresivna, v njej je okoli 80 metrov knjig in z gospo sva v nekaj dneh vse pregledali. Sproti sem preverjala, kaj je zanimivo za NUK, katerih naslovov še nismo imeli, to je šlo v škatle, preostale knjige sva uredili in so namenjene Katoliškemu inštitutu v Ljubljani. Zbirka dr. Gobca je res lep in dragocen corpus, v katerem so izjemna dela, med avtorji pa so tudi taki, za katere nismo vedeli, da so slovenskega pokolenja. Nimajo slovenskega priimka, ker je recimo mati Slovenka, oče pa druge narodnosti, pisali pa so v slovenščini ali o Sloveniji. Med knjigami so na primer dela Martina Kojca v nizozemščini in Alme Karlin v finščini, pa dela nutricionista Friedericka J. Stareta, antropologinje Branislave Sušnik, novinarja Charlesa Kuralta, tudi delo v indonezijskem jeziku, ki ga je napisala naša misijonarka Marija Sres Mishkaben. Knjige iz zapuščine dr. Gobca so že v NUK-u, so v katalogu in dostopne.

Prevzem take zapuščine je najbrž nekaj izjemnega, imate še kakšno?
Pred leti smo v dar prejeli knjižnico dr. Rada Lenčka, ki po številu krepko presega dr. Gobčevo, v njej je kar 3 tisoč različnih knjig, predvsem s področja antropologije, sociologije in etnologije. Dr. Lenček je bil namreč slavist, primerjalni jezikoslovec, filolog, kulturni zgodovinar, etnolog in jezikoslovec, ki je zbiral strokovno literaturo. Zbirka je že pri nas, a ker je izjemno obsežna, nam je še ni uspelo pregledati in urediti.

Ste kdaj naleteli na težave pri zbiranju gradiv iz zapuščine posameznikov?
Pravzaprav ne, morda bi kdo to tako poimenoval, vendar bi temu raje rekla, da je moje delo neke vrste diplomatska služba, z ljudmi je treba vzpostaviti zaupanje. Recimo v primeru zapuščine pesnika, pisatelja, urednika in enega največjih kulturnih delavcev slovenske skupnosti v Argentini dr. Tineta Debeljaka, se je z njegovimi dediči začela dogovarjati že moja predhodnica in potem sem še jaz potrebovala nekaj let, da so nam svojci zaupali gradivo v hrambo. Vedeti moramo, da so generacije, ki so zapustile Slovenijo v letih po drugi svetovni vojni, do domovine še po osamosvojitvi nezaupljive, ne nazadnje so imele za to tudi podlago. Slednjič smo pridobili Debeljakovo bogato zapuščino, bilo je 17 škatel, polnih knjig, neobjavljenih zapiskov in drugega gradiva.

Kako pa to spravite v Slovenijo? Najbrž je kar zalogaj, to so velike pošiljke?
Res je, poštnina je draga, zato če je le možno, prosimo za pomoč državo, ki nam priskoči na pomoč z diplomatsko pošto.

Se vam obeta še kakšna pomembna zbirka oziroma zapuščina iz tujine?
Februarja sem bila dva tedna v Avstraliji, med tamkajšnjimi Slovenci, prav z namenom, da sem se s posamezniki dogovarjala, da bi svoje arhive in knjižnice zapustili NUK-u. Zdaj smo namreč v fazi, ko velik del teh skupnosti odmira, starejši se poslavljajo, mlajših ni, ostajajo pa arhivi, knjižnice, ne le institucionalne, temveč tudi osebne. Če zapuščine ne bomo rešili zdaj, bo izginila. Otroci imajo morda še odnos do nje, vnuki pa zagotovo ne več, tudi slovenskega jezika več ne poznajo in bodo dragocene arhive enostavno zavrgli. To je eno temeljnih poslanstev NUK, da ohranimo to zapuščino zanamcem.

Na omenjenem obisku sem se srečala z vnukinjo pokojne pesnice Marcele Bole, ki skrbi za njeno zapuščino. Zdaj po mojih navodilih pregleduje in ureja gradiva, tako da bomo dobili, kar je za nas uporabnega. Dogovarjali smo se še za zapuščino pesnic Pavle Gruden in Milke Dovgan Debevc, pesnika Petra Košaka ter slikark Romane Favier Zorzut in Stephanie Jakovac.

Kdo so najbolj pogosti uporabniki zbirke?
Predvsem raziskovalci in študenti, ki raziskujejo določeno skupnost ali pa določeno temo, ki jo prinaša izseljenska literatura. Najde se tudi kdo, ki pride zgolj iz zanimanja na ogled D fonda nekdaj prepovedane literature. A poleg tega, da so gradiva na voljo uporabnikom, je pomembno, da javnost v Sloveniji ve, da imamo in hranimo tudi tovrstno zapuščino, hkrati pa Slovencem onkraj meja dajemo vedeti, da nas zanimajo in da nam je zanje mar. Radi poudarimo, da je NUK knjižnica vseh Slovencev. Ne le, da zbiramo, hranimo in dajemo v uporabo vse, kar ubesedijo in zapišejo, pač pa Slovencem onkraj meja ponujamo tudi brezplačno včlanitev v NUK in možnost prebiranja in poslušanja slovenske besede v obliki e-knjig v slovenskem jeziku.

Avtorica portretne fotografije: Tatjana Splichal
Besedilo: Kreativna baza