NEPOZABNO ZAREZOVANJE V TKANINO SVETA

Letošnji festival Literature sveta – Fabula prinaša šest novih knjižnih izdaj priznanih in nagrajevanih svetovnih avtoric in avtorjev. Vseh šest del – Stekleni vrt Tatiane Țîbuleac, Mestece Galveias Joséja Luísa Peixota, Bojevniki Cristine Morales, Manifest: nikdar odnehati Bernardine Evaristo, Satanov tango Lászla Krasznahorkaija in Terenske raziskave ukrajinskega seksa Oksane Zabužko – druži močan avtorski pečat, ki zareže v tkanino sveta. Dela tematizirajo preteklost na najširši način, od tega, kakšne sence meče na našo sedanjost, do tega, kaj se lahko od nje naučimo in česa se še vedno nismo, ob tem pa odpirajo pogled v prihodnost, ki ostaja negotova, a ne onkraj našega dosega.

Tatiana Țîbuleac: Stekleni vrt
Moldavsko-romunska avtorica Tatiana Țîbuleac (1978) se predstavlja s svojim drugim romanom Stekleni vrt, ki je preveden že v sedem jezikov in za katerega je leta 2019 prejela nagrado Evropske unije za književnost. 
Roman je prevedel Aleš Mustar, ki pravi: »Gre šele za drugi prevod dela izpod peresa moldavskega avtorja oz. avtorice pri nas. V njem spoznamo razmere v nekdanji sovjetski republiki, o kateri vemo zelo malo, čeprav geografsko ni tako oddaljena, o položaju romunskega jezika, ki ga takratni režim preimenuje v moldavskega, predvsem pa spremljamo odlično napisano zgodbo o odraščanju dekleta, ki ga k sebi iz sirotišnice vzame lakomna zbiralka odpadnih steklenic kot zastonjsko delovno silo. 

V romanu ne manjka slikovitih opisov večkulturnega Kišinjeva. Vešče napisan roman, ki bo zadovoljil še tako izbirčnega bralca, je za prevajalca trd zalogaj, saj je za železno zaveso romunščina ohranila veliko regionalizmov, ki jih sodobna romunščina ne pozna več.«


Pretresljiv roman naslika težko in kruto življenje deklice Lastočke, ki jo iz sirotišnice k sebi vzame Rusinja Tamara Pavlovna, ki se preživlja z zbiranjem praznih steklenic. Lastočko namesto ljubečega doma pričaka delo v strahotnih pogojih, nasilje in nerazumevanje, saj ji želi nova mama karseda hitro v glavo vtepsti ruski jezik, in to dobesedno, z udarci. Razmere so tako hude, da Lastočka večkrat pomisli, da v sirotišnici sploh ni bilo tako slabo. Želi si le človeške topline, namesto tega pa se poreže na čepinjah simbolnega steklenega vrta, ki raste iz praznih steklenic in ostrih ruskih besed.

Roman sestavljajo kratka poglavja in je spisan v preprostih kratkih povedih, pri čemer skozi prav vsako vrstico pronica hrepenenje po svojem jeziku in svojem življenju.  Avtorica s pomočjo intimne zgodbe izriše trpko sliko družbe, boleče razpete med dve kulturi in dva jezika. Stekleni vrt je roman, ki obenem očara in rani, prav tako kot razsuti drobci stekla, ki presevajo čudovite kalejdoskopske podobe, dokler jih ne stisnemo v dlan.

José Luís Peixoto: Mestece Galveias
Eden izmed najvidnejših sodobnih portugalskih avtorjev José Luís Peixoto (1974) se podpisuje pod roman Mestece Galveias v prevodu Blažke Müller. Njegova dela so prevedena v več kot trideset jezikov, je prejemnik številnih nagrad, med drugim tudi nagrade Joséja Saramaga in nagrade Oceanos (portugalska različica prestižne nagrade booker).

Roman, ki se spogleduje z magičnim realizmom in ga je sam Saramago oklical za eno izmed najbolj presenetljivih odkritij portugalske književnosti, se dogaja v mestecu Galveias, ki ga nekega dne doleti nekaj grozljivega – mesto pretrese serija eksplozij, da številni mislijo, da se je zgodil konec sveta. Odkrijejo ogromen krater, sredi njega pa neko nenavadno stvar, ki oddaja strašen vonj po žveplu, ki kmalu prežame mestece in njegove prebivalce. 

Žvepleni krater lahko razumemo kot metaforo za vse, kar zastruplja majhno podeželsko skupnost – skozi pisano plejado likov namreč spoznamo skrivnosti, zamere, zamolčane stvari, bolečine in sanje, pa naj gre za poštarja, doktorja, mladoporočenca, starko, vojaka, čebelarja, učiteljico in še koga.  Gre za epsko spisan roman, ki ga prevajalka Blažka Müller opiše takole: »Kdor je živel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ali pa je morda celo imel srečo v tem obdobju živeti svoje najstništvo, bo ob branju dela Galveias bržkone občutil nekaj tega, kar so doživljali in čutili liki te pripovedi.

Razumel bo bizarnost nekaterih prizorov, odrinjenost na obrobje Evrope, občutje majhnosti proti velikemu, prva spoznanja o ljubezni, nelagodje ob slovesnih trenutkih, kot ohrovt nakodrane trajne pričeske, ruralnost odmaknjene portugalske notranjosti, obrasle s hrasti plutovci in oljkami, krhajočo se avtoriteto tradicij, nerodnost poljubov, koprnenje po nečem, kar najbrž obstaja, pa ni povsem jasno, kaj naj bi to bilo … Prav tako bo občutil nekaj portugalskosti, njeno nenavadno navezanost na bivše kolonije, pogledovanje proti Braziliji, razslojenost družbe na podeželju in vdanost v usodo.

Vse to bo bral v magičnem Peixotovem jeziku, spoznaval njegovo izjemno k resnici nagnjeno ter trpko nežnost. Kot prevajalka in bralka sem bila zadihana ob Peixotovih besedah, ob izlivih podrobnosti in čustvenosti, ob njegovih podrobnih zapisih, ki secirajo človeško dušo ter ravnanje človeka. Ne le portugalskega človeka, temveč tudi tebe, njega, njo.« Šokanten roman, ki zgosti vse nianse življenja, z žveplom ali brez njega, in ki ostane z nami še dolgo po tem, ko smo obrnili zadnjo stran.

Cristina Garcia Morales: Bojevniki
Bojevniki so presenetljivo delo španske avtorice Cristine Morales (1985), ki je znana po svoji ostri kritiki družbenih struktur in ideologij. Knjigo je v okviru projekta Fabula Hub, kjer posebno pozornost namenjajo mladim obetavnim avtorjem, prevedla Veronika Rot. Fascinantno delo se sprehaja na meji med romanom in dramo, pri čemer bi lahko bilo tudi oboje ali pa nič od tega, kot v spremni besedi zapiše pisateljica Elvira Navarro.


Protagonisti dela so člani Gledališke skupine Univerze v Granadi, ki načrtno nima imena in gostuje v neki portugalski vasi, kjer deluje TeatrUBI. Trd, brezkompromisen in ciničen slog se takoj vzpostavi v kolektivnem subjektu »mi«, zato se bralec ves čas zaveda, da zgodbo pripoveduje gledališka skupina kot skupnost več ljudi, ki pa so obenem tudi individuumi. Pripovedni del se meša z didaskalijami in dramsko zapisanimi monologi in dialogi igralk in igralcev, njihove predstave pa so performativne, šokantne, politične.



Prevajalka Veronika Rot pravi: »Bojevniki so borbeni, udarniški, uporniški, gverilski, prevratniški, skratka so močan udarec naravnost v bralčev miselni pleksus. Cristina Morales z vso silo in neposrednostjo z besedami udarja po družbeni in politični korektnosti, po medlosti in zatohlosti sodobne zahodnjaške družbe. Z besedami kot z udarci ustvarja razpoke v ustaljenost in nam dopoveduje: Nič ni slabo, vse ni v redu. Besedilo je obenem lahko družbeno-filozofski pamflet ali pa gledališki manifest. Ali pa kratki roman.


Cristina Morales bralca ne boža, se mu ne dobrika, temveč ga izzove na miselni dvoboj. In prav tako prevajalca.« Gledališka skupina postane utelešenje mladostne sile, ki prestopa meje in družbene okove, obenem pa na »odru« ustvari sliko generacije, ki je ujeta in brez možnosti za prihodnost. Delo odpira vprašanja aktivizma, umetnosti in upora. Bogati jo sočen ironičen humor, prizori grobosti in nasilja pa odražajo grobost in nasilje družbenih struktur. Nepozabno delo, ob katerem se vprašamo, ali je morda življenje res samo ena predstava.

Bernardine Evaristo: Manifest: nikdar odnehati
Svetovno znana britanska avtorica Bernardine Evaristo (1959) nam je poznana po romanu Dekle, ženska, druga_i, za katerega je leta 2019 prejela nagrado booker, tokrat se bo predstavila z delom Manifest: nikdar odnehati v prevodu Katje Zakrajšek.


Manifest je bolj kot manifest navdihujoč in osupljiv avtobiografski roman, v katerem se Evaristo osredotoča na svoje odraščanje, prednike, vrednote in svojo literarno pot, na kateri je dolga leta vztrajala brez prave potrditve, dokler je po vsem tem času ni doletela bookerjeva nagrada. Tudi zato se ji je v naslov knjige zapisalo geslo »nikdar odnehati«. Avtorica se je namreč večkrat počutila odrinjeno na literarni rob ali po krivici spregledano, a je kljub temu vztrajala, saj je v pisanju našla svoj dom in poslanstvo.

Prevajalka Katja Zakrajšek ob tem pojasnjuje: »Manifest Bernardine Evaristo ne razglaša, kakšna naj bi bila literatura, ampak podaja osebni kredo umetnice kot družbenega bitja. Ker ne izhaja iz pozicije Avtorja kot izbranega in posvečenega posameznika, temveč s preseka družbenih pozicij (delavskega razreda, rasne manjšine, spola, spolne usmerjenosti), svoja stališča razgrinja skozi spomine in refleksijo ne le osebne zgodbe in intime družinskih odnosov, temveč tudi širših družbenih kontekstov in sprememb, pri čemer ne pozablja na nujo po upovedovanju in upesnjevanju zgodb, ki te ne izključujejo. 

Po knjigi, tokrat (morda presenetljivo?) izpisani v klasični prozi, je potresenih še nekaj bralsko-prevajalskih ocvirkov – odlomkov iz pisateljičinih drugih del.« Avtorica nam v poglavju o svojem pisanju razkrije in pojasni nekatere navdihe, motive in okoliščine nastankov knjig, spusti pa nas tudi čisto blizu, v ljubezenske in družinske odnose, in skozi lastno življenjsko in pisateljsko pot pokaže, da se je vredno boriti in vztrajati. Na koncu nas nagradi še z dejanskim kratkim manifestom, ki, kot pravi, uteleša zapletene poti, ki so vodile do njenih knjig, ter vztrajnost in potrebo, da jim je sledila do konca.

Lászlo Krasznahorkai: Satanov tango
Satanov tango je roman zdaj že kultnega madžarskega pisatelja Lászla Krasznahorkaija (1954), ki je poznan po mešanju postmodernizma in melanholije, predmetnega sveta in nadčutnosti, eksistencializma in pretanjene metaforike. V slovenščino ga je prevedla Marjanca Mihelič, ki je predlani za prevod njegovega dela Svet gre naprej (Beletrina, 2020) prejela Sovretovo nagrado. Satanov tango je kultni status pridobil tudi zahvaljujoč monumentalni črno-beli ekranizaciji, istoimenskem filmu iz leta 1994, ki traja sedem ur in pol in ga je režiral znameniti Béla Tarr (Torinski konj, Werckmeistrove harmonije).

Krasznahorkai je sicer prvi Madžar, ki je prejel prestižno nagrado booker, zadnja leta pa je tudi stalni kandidat za Nobelovo nagrado za književnost. Satanov tango je njegov literarni prvenec, v originalu je izšel leta 1985, in velja za eno temeljnih del sodobne madžarske proze. Osrednji lik romana je Irimiás, lažnivec in manipulator, ki obupanim vaščanom obljublja boljše življenje, a jih namesto v obljubljeno deželo odpelje še globlje v pogubo in revščino.

Prevajalka Marjanca Mihelič ob tem pravi: »Satanov tango je silovita vizija razkroja, ko se zdi, da je vse, kar se še da storiti, videti celoto našega bivanja brez iluzij. Krasznahorkai v njem neprizanesljivo prikazuje vso bedo namišljenega in nadutega človeka današnjega časa, jasno vidi in secira »limanice« v zgodovini njegovega dozdevnega razvoja. Z mojstrsko kompozicijo, izjemno izdelanostjo prizorov, likov in štimunge romana je ustvaril prepričljivo podobo prodiranja zla – pajčevinastih niti, ki jih nezadržno spuščajo nevidni pajki in prepredejo vse. 

Ne glede na to temačno razpoloženje, pa pripoved, podprto s prvinami nadrealističnega in postmodernega romana, prežema izdatna mera sarkazma in humorja. Satanov tango petintrideset let po izidu še vedno deluje, saj se svet, družbeni sistemi in človek v bistvu niso spremenili, kar sugerirajo tudi biblijske vzporednice v romanu.« Hipnotična pripoved je prava literarna poslastica, ki obenem velja za najbolj odprto in dostopno avtorjevo delo.

Oksana Zabužko: Terenske raziskave ukrajinskega seksa
Roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa, ki ga podpisuje ugledna ukrajinska filozofinja in avtorica Oksana Zabužko, je postal kulten še pred svojim uradnim izidom leta 1996, saj je zaradi provokativnega naslova sprožil pravi vihar, ko je avtorica s študijskega potovanja iz ZDA prinesla nekaj vezanih izvodov za prijatelje in znance. Ti naj bi nato še nedokončano knjigo zavzeto naokrog ponujali v branje. Del literarne kritike je delo sicer označil za avtobiografski roman, vendar se Zabužko temu še danes upira.  Roman je prevedla Andreja Kalc, ki pravi: »Ob branju zdaj že več kot kultnih Terenskih raziskav ukrajinskega seksa se tudi nekdo, ki se z ukrajinsko literaturo in kulturo srednje intenzivno in dovolj dolgo ukvarja, še danes tolče po glavi zaradi misli, da v naših koncih ves čas slabo razumemo to tako ogromno in literarno niti najmanj nedolžno deželo.

Oksana Zabužko kot mojstrica številnih prijemov in  filozofinja s perspektive različnih orientalizmov obdela diskurz Ukrajine v Ukrajini in šibko zapolnjeno mesto Ukrajine v svetu. Roman traja en sam izredno dolg dih, in vendar: avtorica je notranji monolog učinkovito zgostila, da bralca ali bralko še danes zmerno vzburkajo. Seveda pa je zanimiva tudi neprizanesljiva refleksija seksa, torej intime dveh ustvarjalcev.«  

Avtorica zgodbo o strastnem, a tudi nasilnem ljubezenskem razmerju z ukrajinskim umetnikom izkoristi za reflektiranje boleče ukrajinske zgodovine, tematiziranje obdobja tranzicije, vprašanj ženske emancipacije, pisave, jezika, vprašanj identitete.

Pripovedni tok zavesti pred bralca prinaša jedke, samoironično slikovite, vendar filmsko natančne opise prizorov s premišljeno perspektivo, poetične in lirske pasaže o ljubezni in strasti pa prežemajo nasilje ter občutki notranje razdvojenosti pripovedovalke. Učinkovita intelektualizacija proze, kot je uspela Zabužko, naj ne bi bila značilna za pisavo sodobnih ukrajinskih avtoric, še danes trdijo nekateri domači kritiki in kritičarke, toda avtorica poudarja, da nikakor ne gre za feministični roman. Telo v njem nastopa predvsem kot metafora države: na tem ozemlju dejansko potekajo te Terenske raziskave.