Tone Vogrinec: Vsi me kličejo Tona | Predstavitev biografije ob 80. rojstnem dnevu športne legende

V četrtek, 24. februarja, so v Kazinski dvorani SNG Maribor predstavili biografijo Toneta Vogrinca, očeta zlate dobe slovenskega smučanja z naslovom Vsi me kličejo Tona. Knjiga, ki jo je portretiranec napisal s pomočjo kolumnista, novinarja in pisatelja Marka Radmiloviča, je najlepše darilo za osemdeseti rojstni dan, ki ga Tone Vogrinec praznuje prav danes. 

Dogodka so se udeležili številni gostje, med njimi Tomaž Barada, podpredsednik Olimpijskega komiteja, župan MO Maribor Aleksander Saša Arsenovič ter nekdanja smučarja Bojan Križaj in Tomaž Čižman, pomembna akterja zlate dobe slovenskega smučanja. Bojana Križaja je slavljenec pozdravil z besedami: »Bojan, če ne bi bilo tebe, ne bi bilo mene,« o Čižmanu pa je razkril, da je ta leta 1989 v Bormiu poskrbel za eno najbolj senzacionalnih medalj na svetovnih prvenstvih, saj je z visoko startno številko prismučal na tretje mesto, potem ko so v izteku smučišča zmagovalci že proslavljali in organizatorji pospravljali. 

Foto: Marko Pigac

Zbrane je pozdravil direktor Beletrine Mitja Čander, ki je povedal, da so pri Beletrini že dolgo razmišljali, da bi v biografski opus založbe dodali tudi športne biografije. »Vesel sem, da je prva športna biografija prav Tonetova, saj gre za človeka, ki je zaznamoval naše življenje v osemdesetih in devetdesetih letih. Nedvomno je izjemna osebnost, ki nam je dokazala, da smo lahko tudi Slovenci in Slovenke ambiciozni in da lahko dosežemo veliko več, kot se nam zdi na prvi pogled.«

Zora A. Jurič, ki je povezovala pogovor, je poudarila, da smo »končno dobili knjigo, ki smo jo morali dobiti, saj je v njej popisana zgodovina jugoslovanskega, slovenskega in svetovnega smučanja, hkrati pa je to osebna zgodba Toneta Vogrinca, ki jo je sijajno popisal Marko Radmilovič. Tone Vogrinec je odhajal iz Maribora v svet in v Maribor prinašal svet.«

Foto: Marko Pigac

Župan MO Maribor Aleksander Saša Arsenovič se je Tonetu Vogrincu, za katerega je povedal, da je »malo moj prijatelj, malo pa vzornik, saj nisva ravno ista generacija,« poklonil s posebno zahvalo domačega mesta. »Izjemno sem vesel, da je ravno Mariborčan tisti, ki zna povezati Slovence,« je še dejal in ob tej priložnosti slavljencu izročil mestni pečat Maribora za vse njegove zasluge v smučarskem svetu in zunaj njegovih okvirov. 

Foto: Marko Pigac

Knjiga, ki odstira številne zgodbe slovenske smučarije in njenih najpomembnejših akterjev, obsega kar 470 strani, pa vendar sta avtorja razkrila, da bi bila še mnogo bolj obsežna, če bi želela vanjo vključiti vse zgodbe, ki so med njunimi pogovori vrele na plano. Marko Radmilovič, ki je v veliki meri poskrbel, da so Vogrinčevi spomini oblikovani, kot so, pa je priznal, da se je dela sprva lotil precej ležerno. »Mislil sem, da bom posnel pogovore s Tonetom, jih pretipkal in uredil in knjiga bo tu. Kmalu sem videl, da če bova delala tako, bo knjiga dolga kot roman Vojna in mir, spominjala pa bo na telefonski imenik. Zato sva začela pisati na novo. Skozi pogovore se je med nama zgradila vez, ki je omogočila nastanek knjige, kakršna je pred nami. Tona pravi, da sva se povezala zato, ker sva oba smučarja.« Radmilovič je še poudaril, da če bi vajeti prepustil Vogrincu, bi nastala še ena monografija o smučanju, v kateri bi sam igral obrobno vlogo, saj je, tako Radmilovič, Tone zelo skromen človek. Tudi v klepetu o knjigi je nenehno poudarjal, da so uspehi slovenske smučarije, čeprav kot očeta največjih uspehov mnogokrat izpostavljamo prav njega, plod izjemno dobrega ekipnega dela. Tudi pisanje Tonetovih spominov je bilo nekakšno skupinsko delo, pri čemer je Radmilovič pojasnil, da Vogrinca poleg izjemnega spomina odlikuje tudi odlično poznavanje jezika in slog pisanja. 

Vsi me kličejo Tona je knjiga, ki bo pritegnila ljubitelje belih strmin in smučarske navijače, daje pa tudi odličen vpogled v družbo in način življenja od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Polna sočnih anekdot, za katere pa avtorja pravita, da so številne ostale zunaj platnic. Kar je morda, kot je slavljenca ob koncu pogovora izzvala Zora A. Jurič, priložnost za neko novo knjigo.