Vabilo na pogovor s Terezo Vuk ob izidu njenega romana Zakaj ima moj hudič krila
Spoštovani,
ob izidu eksplozivnega romana Zakaj ima moj hudič krila nove Beletrinine avtorice Tereze Vuk vas založba Beletrina in ljubljanski Klub Daktari v torek, 14. februarja, ob 18. uri vabita na ne povsem običajen literarni večer s pisateljico, ki ga bo vodil Toni Cahunek.
Tereza Vuk se je slovenskim bralcem doslej približala že z zbirko blogov Creepyatrija in zbirko kolumn Kolumniatrija, tokrat pa prvič stopa na teritorij romana – ne kakršnegakoli, marveč takšnega, ki črpa iz njenega življenja. Delo, spisano v značilni slengovski »Vuk govorici«, z značilno »Vuk neprizanesljivostjo« in bridkim humorjem, lahko beremo kot kroniko nekega prebolevanja, najsi gre za družinske in ljubezenske odnose, odvisnosti od določenih substanc
ali, navsezadnje, pandemije, ki je postala velik problem tudi zaradi številnih ovir za svobodnega duha avtorice oziroma prvoosebne pripovedovalke.
Vuk, ki rada pove, da svoja besedila piše v mejle, je ob izidu svojega prvega romana pojasnila, da o sebi piše zlasti zato, ker ima s seboj še veliko za razčistiti. Prav tako je jasna, da pisanje »nikoli ni bilo moj cilj. Zdaj seveda je, ampak še vedno v stilu 'bom že napisala, ko bom v razpoloženju za to'. To ni moja služba. To je moj hobi. Ne bom vsak dan 8 ur preživela za računalnikom. Pišem torej, ko me prime«.
V oddaji iz serije Beletrina v živo, ki je na Beletrininem kanalu YouTube, se je z nadarjeno pisateljico Terezo Vuk o novem romanu Zakaj ima moj hudič krila pogovarjal voditelj in urednik Toni Cahunek.
Kot v svojem značilnem slogu pojasnjuje avtorica Tereza Vuk: »Zakaj ima moj hudič krila je knjiga, ki sem jo rabila v življenju. Vam mogoče ne bo pomenila dosti, meni pa. Čeprav smo morali med pisanjem vsi imeti maske gor, sem jih vsem snela dol. Sebi še najbolj. Knjiga, ob kateri upam, da boste najdli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.« Omenjeno zgražanje bo zagotovo izzval sočen, trd, živahen pogovorni jezik z
obilico kletvic, pa tudi ciničen in pogosto črn humor. Za to ležernostjo in tudi jezo pa je skrite precej bolečine, ki jo zaznamujeta že celo življenje.