NA KRILIH NOVIH ZGODB

Prvi mesec letošnjega leta se bomo razveselili kar petih novih knjižnih izdaj založbe Beletrina, od katerih so kar štiri nastale doma. Prešernov nagrajenec Feri Lainšček bo mnoge bralke in bralce razveselil s Petelinjim jajcem, drugim romanom trilogije o njegovem otroštvu, nadarjena pisateljica Tereza Vuk pa se tokrat predstavlja s svojim prvim romanom Zakaj ima moj hudič krila, ki zagotovo nikogar ne bo pustil ravnodušnega. Zelo posebna knjiga je knjiga pričevanj Skozi gosto noč, ki vsebuje dopisovanja profesorja Borisa Furlana in Staše Furlan Seaton med letoma 1951 in 1957; pretresljivo knjigo je zasnovala in uredila Alenka Puhar. Med bralce prihajata tudi obsežno delo znanega umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918 ter prevod zbirke kratke proze Nevidna ženska in druge zgodbe Slavenke Drakulić.

Feri Lainšček: Petelinje jajce
Nestrpno pričakovani novi roman Prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka Petelinje jajce je druga knjiga trilogije o njegovem otroštvu. Trilogijo je leta 2020 uspešno začel Kurji pastir, ki je bil leta 2021 najbolje prodajana Beletrinina knjiga in za katero je bil avtor nominiran tudi za kresnika. Protagonist je zdaj že odraščajoči deček, pogosto zasanjan in razmišljujoč, ki mu nikoli ne zmanjka vprašanj. Že pri rosnih letih se sprašuje o smislu življenja, o sreči, njegova mama in oče, ki smo ju dobro spoznali že v prvi knjigi, pa se mu čudita in ga tudi občudujeta, saj vesta, da je nekaj posebnega.

Kot pravi avtor Feri Lainšček, mu je trilogija Kurji pastir že s prvo knjigo prinesla tudi zunajliterarno izkušnjo, ki se mu zdi res dragocena. »Vrnil sem se v čas otroštva, za katerega sem bil prepričan, da je za zmeraj izgubljen. V drugi knjigi opisujem obdobje otroškega magičnega razmišljanja, ki je bilo pri meni še posebej izrazito. Tako je bilo verjetno zato, ker je bilo v tistem okolju magično mišljenje tudi sicer prisotno in je po svoje vplivalo na védenje. Ostanki prvotnosti, vraževerja, krščanska mitologija in komunistična mitomanija, vse to se je tam na svojevrsten način sprijemalo in palimpsestno presevalo. Pesniško lahko rečem, da sem verjetno kar otrok take metafizične prekmurske gibanice in da so ravno v tej večplastnosti korenine mojega literarnega magičnega realizma, ki mi ga kdaj pripisujejo.« In res je knjiga polna neke posebne magije, od ljudskega slovstva do vraževerja, velik vtis na malega Fêreka naredi pravljica o beli kači s kronico, ki v hišo prinese srečo in blaginjo, pa tudi sam poskrbi za novo zgodbo, ko poskuša prepričati petelina, da bi izvalil zapuščeno jajce. Pogovarja se tudi z mačkom in kokošmi, celo njegova mama se po tolažbo zateče k vili – vse te podobe čudes so ovite v meglico skrivnostnosti, obenem pa jih liki dojemajo čisto vsakdanje in samoumevno. V drugi knjigi še bolje spoznamo osnovno družino, ki je zelo povezana, prav vsak izmed njih je poseben in edinstven, avtor pa jih razplasti in odlično razdela njihove značaje, zato čutimo vsa njihova veselja in stiske. Topla in presunljiva zgodba o sanjah, delu in odrekanju s kančkom čarobnosti je tako magično branje, da boste komaj čakali sklepno knjigo trilogije!

Tereza Vuk: Zakaj ima moj hudič krila
Tereza Vuk je poznana predvsem po svojih sočnih kolumnah in dveh knjigah, Kolumniatrija in Creepyatrija, tokrat pa se predstavlja z romanom Zakaj ima moj hudič krila. Po pričakovanjih je tudi pričujoče delo na kratko rečeno totalno odpičena knjiga. Sestavljajo jo poglavja, ki preskakujejo v času, veliko se jih dogaja v času epidemije, nekaj pa tudi v avtoričini preteklosti. Gre namreč za močno avtofikcijsko delo, v katerem avtorica brezkompromisno spregovori in razmišlja o odnosih v družini in z okolico, o preprekah in življenjskih preizkušnjah, prelomnicah, stiskah, zlomih in katastrofah.

Kot v svojem značilnem slogu pojasnjuje avtorica Tereza Vuk: »Zakaj ima moj hudič krila je knjiga, ki sem jo rabila v življenju. Vam mogoče ne bo pomenila dosti, meni pa. Čeprav smo morali med pisanjem vsi imeti maske gor, sem jih vsem snela dol. Sebi še najbolj. Knjiga, ob kateri upam, da boste najdli delček sebe. In ja, stare mamice se bojo zgražale. Ampak hudič v meni komaj čaka to. Da končno razprostre krila.« Omenjeno zgražanje bo zagotovo izzval sočen, trd, živahen pogovorni jezik z obilico kletvic, pa tudi ciničen in pogosto črn humor. Za to ležernostjo in tudi jezo pa je skrite precej bolečine, saj se protagonistka ves čas zaveda svoje drugačnosti in nesprejetosti, ki jo zaznamujeta že celo življenje. Večkrat se vpraša, zakaj je ljudje nimajo radi, kaj je sploh smisel vsega skupaj in zakaj še ni mrtva. Njena zgodba se razteza od otroštva do zapadanja v odvisnost od drog, odvajanja v tujini, vrnitve v življenje ob poskušanju drugačne poti, ki pa se ne izkaže za uspešno. »In spet mi je žalost ponujala roko. Naredila sem požirek in takrat mi je postalo jasno. Da jaz ne bom nikoli nova Tereza. Sploh ne v Ljubljani. In kakor hitro je prišla nova Tereza, tako hitro je zbledela.« Obenem ubesedi kar nekaj norosti in bizarnosti iz epidemičnega življenja, zato je snemanje mask tako figurativno kot dejansko, njen portret koronske dobe pa je žmohten, tudi zabaven in rahlo trpek. Kot vse prelomne stvari.

Slavenka Drakulić: Nevidna ženska in druge zgodbe
Priznana hrvaška avtorica Slavenka Drakulić, ki je bila pri slovenskem bralstvu odlično sprejeta s knjigama Mileva Einstein, teorija žalosti (Beletrina, 2018) ter Dora in Minotaver (Beletrina, 2021), se tokrat predstavlja z zbirko kratke proze Nevidna ženska in druge zgodbe v prevodu Mateje Komel Snoj. Zgodbe o ženskah, ki počasi izginjajo, so predvsem zgodbe o starajočih se ženskah, ki jih družba izloči in zamolči. Čeprav se sliši morbidno in zahtevno, pa je branje knjige vse prej kot to. Gre namreč za polnokrvne in raznolike portrete in situacije, ki vzbujajo sočutje in temo z obrobja potiskajo v ospredje.

Avtoričina veščina ustvarjanja večplastnih in kompleksnih ženskih likov je neprecenljiva in vsakič znova navduši, kot dodaja prevajalka Mateja Komel Snoj, je Slavenka Drakulić avtorica, ki nikoli ne razočara, tudi če piše o témah, ki niso nove oziroma so celo zelo stare, večne. »Ena takih je tudi smrt – in pred smrtjo staranje, odhajanje, umiranje in vse, kar neizogibno spada zraven. O tem piše v zbirki Nevidna ženska in druge zgodbe. »Ali sploh obstaja trenutek, ko lahko rečeš – tako, pa sem se postaral? Je starost vprašanje let ali notranjega občutka?« se vpraša. Vsaka od zgodb ponuja nekaj svežih in na trenutke presenetljivih odgovorov na to in podobna vprašanja, čeprav so vse spletene okrog popolnoma vsakdanjih dogodkov in popolnoma vsakdanjih žensk, moških in njihovih otrok, kar smo vsak trenutek mi sami ali naši bližnji. Z zgodbami Slavenke Drakulić smo na poti človeka – predvsem ženske – v obdobje, ki ga ne zaznamujejo samo sivi lasje, tanka koža in negotov korak, ampak tudi pozabljanje, sram, bolezen. Prepričajo nas, da je o tem nujno razmišljati in se na to pripravljati, tudi če se nam to obdobje zdi še svetlobna leta daleč.« Knjiga je polna drobcev človeške topline in opozarja na nevarnosti, kot je med drugim kult večne mladosti, ki je škodljiv in celo uničujoč, saj ustvarja še večjo vrzel. Kako ostati viden in relevanten v poziciji, ko si le še nekaj, kar roke popravljajo in ne več ljubkujejo, se sprašujejo protagonistke: »Počutim se vse bolj nevidno, kot da izginjam. Ja, seveda obstajam, ampak kaj to pomeni, če od drugih ne dobivam potrditve svojega obstoja? Če se vedejo, kakor da me ne vidijo?« Izjemno pomembno in presunljivo branje.

Tomaž Brejc: Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918
Eden najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, odličen poznavalec moderne in sodobne umetnosti, avtor številnih monografij in univerzitetni predavatelj Tomaž Brejc se predstavlja s prvo knjigo sintetičnega pregleda slovenske umetnosti z naslovom Čas prebujenja: Slovenska umetnost 1880–1918. Gre za obdobje slovenske umetnosti v turbulentnem času med letom 1800 in koncem prve svetovne vojne, torej za čas predmodernizma.

Avtor Tomaž Brejc ob tem dodaja: »Če slika pove več kot tisoč besed, kako izbrati tiste, ki se ji najbolj približajo? Kako ujeti v besede njeno bistvo, čeprav je bila narejena med letoma 1880 in 1918, ko niso uporabljali besed, s katerimi se ji bližam danes? Knjiga v treh velikih poglavjih (Moderna estetska kultura, Ikonizacija krajine, Prizori iz modernega življenja) pojasni, kako se je rojeval slovenski likovni modernizem v razponu od alegoričnega realizma bratov Šubic do Jakopičevega barvnega izraza. To je bil čas impresije in štimunge, razpoloženja, ko je krajina vedno več kot narava, je simbol, in so notranjščine potopljene v barvni intimizem. Tudi portreti in akti se v modernem subjektivnem pogledu spreminjajo v kontrastne barvne površine, skratka: čas in svet modernega meščanstva in njegove vizualne izkušnje. Knjiga je pisana esejistično, obravnava vse umetniške discipline ter prinaša nove poglede na umetniško ustvarjanje ob vstopu v 20. stoletje.« Delo se bere kot čudovita in vznemirljiva slika nekega časa, napisano je odprto, doživeto, zastavlja si številna vprašanja in se sprehaja skozi spominske pokrajine, ob tem pa ponuja širšo sliko takratne družbe in obenem ne pozablja na malenkosti, drobce, zanimivosti. Knjiga na izredno luciden in večplasten način združuje avtorjev osebni, likovni in simbolni pogled na slovensko umetnost, bogati pa jo več kot 350 domačih in tujih reprodukcij, na katerih si boste lahko napasli oči in ki bodo zagotovo obudile marsikateri spomin. Fascinantno delo, ki je vredno pozornosti.

Boris Furlan, Staša Furlan Seaton in Alenka Puhar: Skozi gosto noč
Zbirka pisem Skozi gosto noč, ki jo je uredila Alenka Puhar, prinaša dopisovanja med slovenskim pravnikom in politikom Borisom Furlanom in njegovo hčerko Stašo Furlan Seaton med letoma 1951 in 1957. Urednica pojasnjuje, da je izbor opravila iz velikega kupa pisem in prispevala tudi obsežno spremno besedilo ter več kot dvesto opomb, pri angleškem dramatiku Christopherju Fryju pa je dobila navdih za naslov knjige.

»Zbirka pisem, ki sta si jih šest let pisala Furlana, prinaša osupljivo novost, saj gre za pogovor med očetom, ki je kaznjenec na poti k zadnji postaji, ter hčerko, ki v Ameriki doživlja polet. Druži ju ljubezen do knjig in filozofije, zato oče, ki ne sme več predavati – od leta 1930 do 1947 pa je bil profesor na pravni fakulteti – zdaj poučuje hčerko. Ker gre vsako pismo skozi roke udbovskih kontrolorjev, sta zadržana pri kritiki režima in komunizma, previdno se izogibata tudi številnim imenom. Režim je namreč bolestno občutljiv na vsako kritično besedo, in samo čaka na priložnost, da pogojno prostega človeka spet pošlje v ječo. Skrivata tudi tesnobo zaradi življenja sredi ovaduhov, ki so Furlana leta 1947 spravili pred sodišče in zdaj spremljajo vsak njegov korak. Njegova kritičnost se izraža predvsem v opisih hude revščine, ki je zavladala z novim redom. Zato so filozofske lekcije posute s prošnjami za stare čevlje in hlače, zaflikane rjuhe in prebrane časopise.« Hčerka je skrbno hranila očetova pisma in celo kopije svojih ter jih malo pred smrtjo poslala v domovino in ponudila v natis, kjer postajajo dokument časa izjemnega pomena, saj so polna topline in ljubezni, a tudi globokih in kompleksnih filozofskih pogovorov, saj, kot v enem izmed pisem zapiše Boris Furlan, je filozofija v bistvu dialog duha s samim seboj ali pa z drugimi. Pričujoča knjiga je sicer bolj osebne narave, prihodnje leto je predvidena še druga knjiga, ki pa bo vsebovala tudi predavanja filozofije z imaginarnega katedra, kot v uvodu pojasnjuje urednica.