Vloga poljskih in litovskih povojnih literarnih revij v spletnem predavanju projekta LITMAG
V ponedeljek, 19. decembra, bo ob 13. uri po spletni aplikaciji ZOOM potekalo že drugo spletno predavanje, izvedeno v okviru projekta LITMAG, z naslovom Vzhodnoevropske literarne revije 1945–2004: Poljska in Litva.
Projekt LITMAG, ki združuje osem partnerjev iz šestih držav članic EU, sicer raziskuje vpliv vzhodnoevropskih literarnih revij, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni izražale nasprotovanje avtoritarnim in totalitarnim režimom ter pomembno vplivale na demokratizacijo in pristop k Evropski uniji.
Na drugem LITMAG-ovem predavanju bodo nastopili vrhunski strokovnjaki ter poznavalci področja. Poljski predavatelji bodo obravnavali vlogo poljskih povojnih literarnih revij ter dejavnosti neodvisnih založniških hiš in disidentov, urednikov in pisateljev, ki so vplivali na demokratične spremembe na Poljskem, litovski raziskovalec dr. Saulius Vasiliauskas pa bo predstavil zgodovino dveh pomembnih litovskih revij, in sicer Pergale in Sietynas. Osredotočil se bo na njuno simbolno vlogo v procesu literarnega in kulturnega osvobajanja ter demokratizacije litovske družbe.
Na vprašanje, kaj je najbolj zaznamovalo založništvo literarnih revij v času komunističnega režima na Poljskem, je Agnieszka Będkowska-Kopczyk, docentka (in vodja razstave) na Univerzi v Bielsko-Biala, povedala, da zagotovo sodelovanje z delavskim gibanjem Solidarnost, s poljskimi pisci v pregnanstvu ter z neodvisnimi pisci iz drugih držav, v katerih je vladal komunistični režim. Obenem je Agnieszka Będkowska-Kopczyk poudarila, da so bila imena predstavnikov uredniških odborov literarnih revij javnosti pogosto znana, med uredniki pa je bilo tudi nekaj žensk. Barbara Torunczyk je osnovala revijo Zeszyty Literackie (Literarni zvezki), Zofia Hertz je bila ena glavnih urednic revije Kultura Paryska (Pariska kultura), s katero je bila povezana tudi pesnica, avtorica glasbenih in satiričnih besedil Agnieszka Osiecka.
Pod okriljem projekta LITMAG je nastala tudi potujoča razstava Dotiki meja in tlakovanje poti k demokratizaciji: Vzhodnoevropske literarne revije 1945–2004, ki je bila do 6. novembra na ogled v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine, s 14. decembrom pa se seli na Poljsko. Odprtje razstave bo ob 16. uri na Univerzi v Bielsko-Biala.
Gostovanje razstave v Sloveniji je 17. oktobra pospremilo prvo spletno predavanje iz LITMAG-ovega tridelnega cikla, ki so ga vsebinsko pripravili Muzej novejše zgodovine Slovenije, Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Univerza v Trstu. Udeležilo se ga je 120 udeležencev, pretežno študentov, profesorjev in raziskovalcev s področja literarnih revij iz desetih različnih držav, med njimi Avstrije, Italije, Poljske, Litve, Madžarske, Hrvaške, Nemčije in Nizozemske.
Slovenske literarne revije in njihov vpliv so predstavili različni strokovnjaki, med njimi dr. Marko Štepec, muzejski svetnik v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, prevajalka in novinarka Alenka Puhar ter dr. Bernard Nežmah, sociolog, publicist in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Dr. Nežmah je povedal, da je revija Mladina v drugi polovici osemdesetih let veljala za glavno jugoslovansko opozicijsko revijo, vendar Mladina pravzaprav ni bila opozicijski projekt, »pri katerem bi si skupina piscev sistematično poskušala povečati svobodo govora. Mladino so ustanovili leta 1943 kot glasilo za mlade člane komunistične partije. Sledila je sovjetskemu modelu in štiri desetletja delovala kot dnevni časopis, le da je bila namenjena mlademu občinstvu. Do preobrata je prišlo po pomoti: da bi še bolj poenostavili nadzor nad uredniki, je vrh stranke za vodje uredništev postavil sinove voditeljev partije. Seveda si ti niso per se prizadevali za svobodni tisk ali parlamentarno demokracijo, pač pa za generacijsko zmago sinov nad očeti. To jim je uspelo tako, da so ukinili uveljavljeni model, po katerem je o objavljenih temah odločal politbiro – o tem je odtlej odločal uredniški odbor mladinske revije. Ne da bi vedeli, kaj počnejo, so opustili novinarstvo, ki je bilo glasnik politbiroja, ter se usmerili proti avtonomnemu novinarstvu«.
