III. LETNIK KLASIČNE BELETRINE

Leta bežijo, letniki pa tudi: nedavno je namreč izšel že III. letnik Klasične Beletrine, zbirke, ki jo je založba Beletrina oblikovala z namenom, da bi pred bralce privedla nov izbor vrhuncev svetovne književnosti v sodobnih, privlačnih izdajah. Pod sloganom »Knjige za vse čase« nadobudne bralce tako že pričakuje peterica sveže prevedenih in s spremnimi besedami opremljenih klasikov, in sicer Stendhalove Italijanske kronike, Melvillov Moby Dick ali Kit, Hoffmannovi Hudičevi napoji, Življenje Lazarčka s Tormesa, ki ga je popisal anonimni avtor, in remek delo japonskega pisatelja Tanizakija z naslovom Kakor komu drago.

Stendhal: Italijanske kronike
Italijanske kronike, ki jih je prevedel izjemni prevajalec Jaroslav Skrušný, so zgodbe, ki upovedujejo univerzalne téme ljubezni in nasilja, srčne izročenosti drugemu in sebične polaščevalske sle.

Z literarno zvijačo, češ da gre le za prevode nekih davnih italijanskih rokopisov, ki opisujejo strastna čustva in mračne dogodke iz plemiških dvorcev, papeških palač, vojaških taborov, samostanov in jetnišnic, je Stendhal – francoski pisatelj in diplomat s pravim imenom Marie-Henri Beyle – na široko odprl vrata ljubezenskim strastem, plemenitemu odrekanju in žrtvovanju lastne telesnosti.

Avtor spremne besede, zgodovinar in literarni zgodovinar ddr. Igor Grdina je ob izdaji povedal, da so »v hudo zapletenem času, ko se išče tisoč en zunajtekstni razlog za branje in nagrajevanje leposlovnih del, Italijanske kronike nekaj posebnega: po njih je vredno seči predvsem zato, ker so dobro napisane. V tem smislu so tudi reprezentativen primer Stendhalove kompleksne umetnosti pripovedovanja, ki se ne meni za nikakršne konvencionalistične korektnosti. Za knjigo, ki so jo po avtorjevi smrti sestavili drugi, to vendarle ni nekaj samoumevnega. Še posebej ne zato, ker jo je ustvarjalec izdestiliral iz starodavnih zapisov – in pri tem pokazal na ključni pomen detajla, ki spremeni vse, od posameznih delov do celote.«

Herman Melville: Moby Dick ali Kit 
»Recite mi Ishmael« je najbolj znani uvodni stavek iz zgodovine svetovne književnosti. Zgodba kapitana Ahaba in njegovega obsesivnega lova na belega kita glavača, ki mu je na neki prejšnji kitolovski odpravi odgriznil nogo, nas z ladjo Pequod vozi po širjavi oceana, vse do vnovičnega, dramatičnega srečanja z Moby Dickom, ki mu sledi bridek konec. V svoji obsedenosti Ahab za seboj potegne celotno moštvo kitolovke, preživi pa zgolj pripovedovalec Ishmael.

Mojstrovino ameriškega pisatelja je sodobno poslovenil prevajalec Jernej Županič, spremno besedo pa podpisal literarni kritik in prevajalec Igor Divjak, ki meni, da je roman zanimiv tudi za bralce 21. stoletja, in sicer »ne le kot pričevanje o nekem minulem času, ampak kot parabola o posamezniku, družbi in njuni umeščenosti v naravo in vesolje. Pogled na naravo se je danes sicer precej spremenil. V 19. stoletju je narava veljala za grozljivo, tujo in edina možnost za človeka je bila, da se je boril proti njej.

Danes, ko so kiti ogrožena vrsta, ko številne živalske vrste izumirajo in življenje ogroža globalno segrevanje, pa se tak odnos vse bolj razodeva kot zgrešena kapitalistična paradigma. Rib v oceanih je vse manj in iz medijev poznamo prizore spopadov med naravovarstveniki in kitolovci na Japonskem, kjer je to še vedno zelo dobičkonosen posel. Morda je napočil čas za drugačne, ponižnejše kapitane, ki so bolj povezani z drugimi ljudmi in okoljem, vendar pa nas ta knjiga opomni, da je narava še vedno tudi kruta, da človekovo preživetje ni nujno, ona pa bo v vsakem primeru ostala.«

E. T. A. Hoffmann: Hudičevi napoji
Hudičevi napoji so izšli v Berlinu v začetku 19. stoletja, navdih za sceno­grafijo romana pa je Hoffmann, nemški romantik, ki se je sprehajal med številnimi literarnimi zvrstmi in se dotikal tudi fantazijskega, dobil po obisku samostana in ga napisal v le nekaj tednih.

Karizmatični kapucin Medarus v samostanu najde čudežno stekleničko z zlodejevo tekočino. Ko jo popije, se mu življenje zapolni z vizijami, norostmi, umori, pregrehami, zlobo, zabavo in kesanjem. Ko ubije taščo in brata svoje izvoljenke in je njegovo hudičevo delo razkrinkano, je edina rešitev ta, da pobegne, vendar ga tudi na begu zasleduje glas morilskega dvojnika. Delo je briljanten opis razcepljene osebnosti skozi pustolovsko zgodbo grešnega meniha, ki se globoko kesa in je za kesanje naposled tudi poplačan.

Mojstrski prevajalec in avtor spremne besede dr. Štefan Vevar je ob izdaji pojasnil, da se Hoffmann »v romanu poslužuje tipičnih elementov romana groze: strašljivih zločinov, skrivnih sorodstvenih vezi, neredko porojenih iz posilstva ali incesta, presenetljivih zasukov in razpletov, temačnih in nočnih prizorišč, strašljivih glasov. A če bi roman premogel samo to, bi ga morda še danes uvrščali le med vabljiva dela popularne literature. Hoffmannovo besedilo pa bistveno presega vse, kar bi ga lahko opredelilo zgolj kot primerek trivialne literature oziroma kot roman groze iz časa romantike. Avtor zna v besedilu mojstrsko priklicati zlovešče ozračje in z elementi zavlačevanja vseskozi vzdrževati neodjenljiv suspenz. Ob tem v slikovitem, zapletenem jeziku obravnava vrsto pomembnih vprašanj, ki niso danes nič manj aktualna, kot so bila v njegovem času: ogroženost človeka zaradi razpuščanja njegove identitete, moč nezavednega, vprašanje človekove determiniranosti oziroma svobodne volje, izvora zla in še marsikaj. Skupaj z osrednjim motivom dvojnika v romanu so to večno moderna vprašanja. Morda še posebej v času, ki ga živimo, v dezorientiranem svetu samopašnega preobračanja videza in realnosti, resnic in zablod, dejstev in izmišljotin.«

Življenje Lazarčka s Tormesa, anonimni avtor
Življenje Lazarčka s Tormesa je eden prvih modernih romanov svetovne književnosti, napisan še pred Cervantesovim Don Kihotom, ki je bil sicer dolgo časa prepovedan in je še globoko v 20. stoletje izhajal v cenzurirani verziji.

Podoba Španije 16. stoletja je kulisa za napeto življenjsko zgodbo šestnajstletnega dečka, ki se potika po deželi in doživlja vesele in bridke dogodivščine. Lazarček, čigar prigode je poslovenil Niko Košir, je pavliha, trpin, junak in žrtev – smejemo se mu in hkrati sočustvujemo z njim. Roman mojstrsko oriše etično ozadje tedanjega časa, pa tudi način, kako junak rešuje svoje spore z moralo in družbo.

Kot je v spremni besedi zapisala izredna profesorica španske in hispanoameriške književnosti dr. Maja Šabec, se v romanu »prepleta veliko pripovednih ravni in ga je mogoče razumeti na nešteto načinov – kot kroniko Španije v prvi tretjini 16. stoletja, psevdoavtobiografijo dečka, ki služi mnogim gospodarjem, digresijo poročila o nečednostih nekega nadžupnika, reformatorsko kritiko zlaganosti pripadnikov cerkvenega stanu in plemstva, humorno, zabavno knjigo, katere namen je zgolj izvabiti krohot, ali pa kot sodobni roman, v katerem se zliva več pripovednih glasov. Bogastvo klasičnega literarnega dela pa je v tem, da mu bralci skozi stoletja nenehno dodajajo nove odtenke.«

Jun'ichirō Tanizaki: Kakor komu drago
Jun'ichirō Tanizaki velja za enega najpomembnejših japonskih avtorjev 20. stoletja, njegov roman Kakor komu drago pa za mojstrovino zrcalnih podob razpadajočega zakona glavnih protagonistov Kanameja in Misako.

Ker se mož in žena že dolgo ne privlačita in ne spita skupaj, si Misako omisli ljubimca Asoja, ki ga sprejme tudi Kaname. Z ločitvijo odlašata zlasti zaradi ponižanja, ki bi ga bila ob tem deležna. Kaname se v žalosti zateče v preteklost, v spokojne tradicionalne obrede klasičnega japonskega lutkovnega gledališča, pri čemer raste tudi njegovo navdušenje nad tastovo ljubico Louise, prostitutko evropsko-azijskega rodu.

O tem pomembnem japonskem delu se je v spremni besedi razpisala predavateljica japonskega jezika in književnosti dr. Nagisa Moritoki Škof, prevedel pa ga je Iztok Ilc, ki je opozoril na to, da je Jun'ichirō Tanizaki roman Kakor komu drago napisal pred slabimi stotimi leti. »Slikovito, čeravno zgoščeno, prikaže visoko, dobro situirano meščanstvo, ki kupuje slaščice v nemških pekarnah, hodi v kinematografe, posluša džez, bere Tisoč in eno noč v angleškem prevodu, a ga po drugi strani vleče k tradicionalnemu. Na tem ozadju izriše natančen psihološki portret para, ki bi se rad ločil, vendar za to ne najde pravega poguma. Roman je spreten izrez dvajsetih let dvajsetega stoletja in nevsiljivo pokaže, kako se je na Japonskem navduševanje nad zahodnim zasidralo že globoko pred drugo svetovno vojno in kako je to sprožilo ponovno iskanje japonske pristnosti.«