Novembrske knjižne novosti založbe Beletrina

Krajše jesenske dni in prihajajoči 38. Slovenski knjižni sejem, ki bo letos potekal na Gospodarskem razstavišču, bodo polepšale nove knjižne izdaje založbe Beletrina. Tokrat gre za tri romane, zbirko kratkih zgodb, poklicno avtobiografijo in zgodovinsko študijo. Katarina Marinčič se predstavlja z romanom Ženska s srebrnim očesom, Feliks Plohl z zbirko kratkih zgodb Grešnik na kvadrat, Georgi Gospodinov z romanom Časovno zaklonišče, ki ga je prevedel Borut Omerzel, Stephen King z romanom 22. 11. 1963 v prevodu Marka Košana, Eldar Gadžijev s poklicno avtobiografijo Škarje, prosim, na knjižne police pa prihaja tudi zgodovinska študija Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila.

Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom
Večkrat nagrajena pisateljica, literarna zgodovinarka in prevajalka Katarina Marinčič, med drugim prejemnica nagrad kresnik, fabula in kritiško sito, se tokrat predstavlja s krajšim romanom Ženska s srebrnim očesom. Protagonist romana je pisatelj Emil, ki se z novim kolesom, ki ga je dobil od mame, žene in hčerke za petdeseti rojstni dan, odpravi na izlet. Ker neizmerno uživa v pokrajini, se ga odloči podaljšati in po prihodu na prelaz poišče prenočišče.

Med samotnim sprehodom po čudovitem smrekovem gozdu sreča starko s polno košaro borovnic, a sredi okornega in rahlo nenavadnega pogovora ju zmoti uničujoča nevihta. Ko nevarnost mine, jo začne Emil iskati, da bi se prepričal, ali je ženska s srebrnim očesom, kot jo poimenuje, na varnem, a je ne najde več. Po vrnitvi v vas pa je po opisu ne prepozna nobeden izmed domačinov, in napetosti med Emilom, ki sumi, da mu nekaj prikrivajo, in pretresenimi prebivalci, ki so v nevihti izgubili domove in lastnino, se začnejo stopnjevati.

Avtorica Katarina Marinčič pravi: »Ženska s srebrnim očesom, po obsegu kratek roman ali dolga novela, je moja doslej najbolj avtobiografska knjiga. Med drugim tudi zato, ker je glavni junak kolesar, jaz pa se ne znam voziti s kolesom. (Pripovedovati o nečem, kar nam v resničnosti ni bilo dano, je zagotovo eden od pomembnejših vzgibov za pisanje avtobiografskih besedil.)

A še bistveno bolj kot kolesarstvo naju z junakom Emilom povezuje pogled na svet. Kar v knjigi vidi in sliši on, sem v resničnem življenju videla in slišala jaz: prizori in dialogi so večinoma iz mojega spomina, tisti redki, ki so izmišljeni, so izmišljeni po analogiji. Pogled na svet pa naju povezuje tudi v prenesenem pomenu besede: Ženska s srebrnim očesom je prva zgodba, ki sem jo izpisala brez zgodovinske distance. Zato se mi ne zdi čisto odveč pripomba, da sva z Emilom globoko navezana na čas in kraje, v katerih nama je dano živeti.« Avtorica znova ustvari umetelno spisan in slogovno dodelan roman, ki je poln premislekov, introspekcij in poetičnih opisov. Emila spoznavamo skozi njegove misli, ki so presenetljive, včasih jedke, včasih pa popolnoma sanjave, kar prinaša izjemno realistično bralsko izkušnjo. Vzdušje je ves čas skrivnostno, skoraj srhljivo, a jasno je, da je poudarek na Emilovem spopadanju z nepojasnljivim: »Ko bo to pripovedoval, si bo verjel. Zakaj si ne bi verjel verjetne zgodbe?« Vprašanje, na čigave čute se lahko človek zanese, pa postane več kot le vprašanje o otipljivih stvareh. Še ena literarna mojstrovina!

Feliks Plohl: Grešnik na kvadrat
Ko je Feliks Plohl pred tremi leti objavil svojo prvo knjigo Vsi moji grehi, je z njo požel nemalo bralskega in kritiškega zanimanja ter odobravanja, bila je tudi nominirana za nagrado za najboljši literarni prvenec. Ob sočnih in necenzuriranih opisih ter številnih duhovitih in samoironičnih dovtipih so se zadovoljno muzali zlasti tisti, ki med platnicami iščejo žmohtne zgodbe, tako zelo resnične, da se zdijo že skoraj izmišljene. Seveda pa so se med njimi našli tudi tisti, ki avtorju kljub vsej prostodušnosti niso bili pripravljeni verjeti. Dvom jim je vzbujal, najsi bo upravičeno ali ne, že naslov knjige – pisatelj naj vendar v njej ne bi razkril prav vseh svojih grehov.  

Da bodo prišli na račun tudi slednji, je tu še več Plohlovih grehov, dogajalni čas, v katerem se zgodbe odvijejo, pa je tokrat prav epski, saj nekatere pripovedi segajo še v avtorjeva otroška leta, najbolj sveža pa v čas neposredno pred njegovim prestajanjem zaporne kazni na Dobu. Zgodbe iz njegove prve knjige so se brale kot poglavja romana, ki so v tarantinovski maniri krožile okoli jedra, preskakovala v času in se postopoma približevala osišču avtorjeve komaj verjetne življenjske usode. Plohlova druga knjiga pa je povsem enosmerna, a zato nič manj izzivalna in razgibana. 

Nekateri pravijo, da ima skoraj vsak človek snov za eno knjigo, le redki pa še za kakšno več. Med slednje prav gotovo sodi Feliks Plohl – tokrat Grešnik na kvadrat. 

Uspeh prve knjige in odziv bralcev je prijetno presenetil tudi avtorja, ki pravi, da ga je ta spodbudil k nadaljnjemu pisanju: »Knjiga Grešnik na kvadrat je nastala iz materiala, ki je ostal od prve knjige. Zgodbe sem razdelil na tri sklope, otroške, zgodbe o psih in zgodbe o prostitutkah. Dogajanje se stopnjuje, začne se z majhnimi grehi v otroštvu, ki z odraščanjem postajajo vse večji in na koncu kulminirajo v rop v Praterju. 

In prav to zgodbo sem prav moral povedati, saj so o tem primeru mediji obširno poročali in pri tem pisali vse mogoče izmišljije. Z zgodbo Prater sem hotel povedati, kaj se je v resnici zgodilo in hkrati opozoriti, da ne gre verjeti vsemu, kar preberemo v časopisih, zlasti ne v tistih, ki so specializirani za fake news.  Da so do izida nove knjige pretekla kar tri leta, je nekoliko kriva pandemija, ki je prinesla organizacijske težave, poleg tega psihično nisem bil pripravljen sesti k računalniku in nadaljevati pisanje. Ko sem se končno lotil dela, je steklo, dokončal sem, kar je bilo za dokončati, lotil pa sem se že pisanja tretje knjige, ki ne bo biografska.«

Eldar M. Gadžijev: Škarje, prosim
Škarje, prosim je poklicna avtobiografija kirurga Eldarja M. Gadžijeva (1945), svetovno uveljavljenega specialista za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke. V knjigi nas vabi, da postanemo njegovi asistenti pri kirurških posegih, odstira ključne točke razvoja slovenske jetrne kirurgije in pokaže, kako zahteven in odgovoren poklic je poklic zdravnika, ki mora posedovati številne strokovne in karakterne kvalitete.

O nastanku dela je avtor povedal: »Za zdravniško stanovsko revijo Isis sem napisal veliko prispevkov o raznih področjih življenja. Precej je bilo opisov in doživetij s potovanj, nemalo kritik dogajanja med zdravniško stroko, pa razna razmišljanja in celo opisi lastnih problemov z zdravjem. Nabralo se je toliko vsega, da sem začel razmišljati o možnosti, da bi prispevke zbral v knjigi, potem pa je prišla pobuda s  strani založbe Beletrina, da napišem poklicno avtobiografijo.

S precejšnjim navdušenjem sem se lotil opisovanja svojega aktivnega kirurškega obdobja, ki je bilo pestro in bogato. Deloval sem v treh najpomembnejših slovenskih bolnišnicah, uvajal jetrno kirurgijo, izvajal raziskave in aktivno sodeloval v svetovni asociaciji kirurgije jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke. Zanimivo je bilo, kako so se mi dogodki nizali in prihajali na dan nekje iz globin sicer že slabšega spomina.« Knjiga je zastavljena kronološko, od njegovega sprejema na specializacijo splošne kirurgije na Travmatološkem oddelku v Ljubljani leta 1972 do upokojitve leta 2010. Vmes se sprehodimo po njegovih poklicnih postajah in prelomnih točkah in se udeležimo dežurstev, specialističnih kroženj, operacij, vizit, vodenja oddelkov in tako dalje.

Opisuje, kako je organiziral mednarodne interaktivne delavnice za področje HPB, kjer so izvedli prvo transplantacijo jeter. Poskrbel je, da je Maribor dobil svoj klinični center, zasnoval svojo originalno operacijo, na ljubljanskem Onkološkem inštitutu je uvajal zdravljenje jetrnih tumorjev z elektrokemoterapijo, bil glavni urednik revije Isis, deloval v Komisiji RS za medicinsko etiko in še veliko več. Vsi ti uspehi so seveda izjemni, kar pa pričujočo knjigo povzdigne na višjo raven, je njen človeški vidik. Kot zapiše Gadžijev, je le dober človek lahko dober zdravnik in dober zdravnik prizna tudi svoje napake.

Razmišlja tudi o tem, da ima vsak kirurg »svoje pokopališče«, pa o specifičnosti kirurgije, ki posega v pacientovo telo in o sporočanju slabih novic (»pri tem je treba biti občutljiv, sočuten in razumevajoč«) in celo o lastnih zdravstvenih težavah, ko se znajde v vlogi pacienta. Svoje videnje Gadžijevega dela in osebnosti v spremni besedi nam poda tudi priznani zdravnik dr. Alojz Ihan. Izjemna knjiga izjemnega kirurga, ki bo zagotovo nagovorila tako strokovno kot splošno javnost.

Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče
Časovno zaklonišče je tretji roman bolgarskega pisatelja Georgija Gospodinova, ki je slovensko bralstvo leta 2015 na festivalu Fabula navdušil s svojim drugim romanom Fizika žalosti.

Za roman Časovno zaklonišče, ki je v originalu izšel leta 2020 in je do danes preveden že v 16 jezikov, je avtor prejel nagrado za bolgarsko knjigo leta 2021 in bil pravkar uvrščen na New Yorkerjev seznam najboljših knjig v letu 2022. Beremo ga v prevodu Boruta Omerzela, ki pravi: »Alberto Manguel pravi, da je Georgi Gospodinov eden od najpomembnejših evropskih pisateljev današnjega časa. Kot prevajalcu pa mi ob vseh številnih recenzijah del Georgija Gospodinova v najpomembnejših bolgarskih in svetovnih medijih vendarle največ pomeni mnenje moje osemnajstletne hčere.

Hči je namreč neutrudna bralka, ki obožuje in tudi globinsko secira dela Cankarja in Dostojevskega. Prva dva Georgijeva romana je na domačih knjižnih policah odkrila minulo poletje – oba je prebrala na dušek in me takoj poklicala vsa začarana od njegovega romanesknega sloga. Prevzel jo je njegov način pripovedovanja, povezovanje fragmentov zgodb, ki so na videz nepovezani, se pa prepletajo na več ravneh in na koncu umetelno sklenejo, vse skupaj pa zaznamuje edinstvena poetična melanholija. Časovno zaklonišče ima vse te lastnosti. Drznem si napovedati, da bo tudi tretji Georgijev roman v slovenščini hitro razprodan.« V romanu spremljamo svojevrstnega Gaustina, ki roma skozi čas, zato ga pripovedovalec za nekaj let izgubi, potem pa ga spet najde v Zürichu, kjer je odprl svojo »kliniko za preteklost«, kjer vsako nadstropje podrobno reproducira posamezno desetletje, kar bolnikom, ki trpijo zaradi izgube spomina, pomaga, saj se znajdejo v času, ki je sinhroniziran z njihovim notranjim časom. A ob uspehih se začne za kliniko zanimati vedno več ljudi: Prihaja čas, ko se jih bo vedno več želelo skriti v svojo jamo, vrniti se. In to seveda ni ravno lepo. Pripravljena moramo imeti bombna zaklonišča iz preteklosti. Jih pa lahko, če želiš, imenuješ 'časovna zaklonišča'.« Časovno zaklonišče je satiričen roman, ki zastavlja vprašanje, kako živeti s kritičnim pomanjkanjem prihodnosti, pri tem pa preklaplja med različnimi pripovednimi ravnmi. Ekstravaganten in mojstrsko napisan roman, ki znova dokazuje Gospodinovo pisateljsko veščino.

Stephen King: 22. 11. 1963
Tudi letošnja jesen prinaša novo dozo kultnega pisca grozljivk Stephena Kinga, a tokrat bomo brali njegov roman 22. 11. 1963, ki je bolj zgodovinsko obarvan, saj spada v žanr alternativne zgodovine in se s tem postavlja ob bok romanom, kot sta Človek v visokem dvorcu Philipa K. Dicka in Podzemna železnica Colsona Whiteheada, po njem pa je bila leta 2016 posneta tudi miniserija.

Naslov romana se nanaša na umor ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki se je zgodil 22. novembra 1963 in do temeljev pretresel ne samo ZDA, temveč ves svet. Protagonist romana, učitelj angleščine Jake Epping najde prehod v točno določen trenutek v času, ki mu daje možnost, da slavni atentat prepreči. Slediti začne atentatorju Leeju Harveyju Oswaldu, obenem pa se zaljubi v knjižničarko Sadie, tu pa se zgodba šele dobro začne … Prevajalec Marko Košan ob tem pravi: »Kakšno bi bilo življenje, če bi se našel človek, ki bi se lahko vrnil v preteklost, preprečil atentat in spremenil tok zgodovine?

Boljše ali slabše? Pregoreli, razočarani gimnazijski učitelj Jake Epping v letu 2011 nima boljše ideje, kot da izgine v preteklost, ko se mu za to ponudi neverjetna priložnost: kot George Amberson se znajde v letu 1958, iz bližnje tekstilne tovarne se dviga smrdeč siv dim, po cestah vozijo zakajeni avtobusi, v kinih vrtijo Hitchcockovo Vrtoglavico, mladi senator John Kennedy iz Massachusettsa pa je še kako živ in odločen, da bo Ameriko popeljal do zvezd. Kingov roman je meditacija o času, spominu, privrženosti, izgubi, svobodni volji in neizogibni nujnosti; preveva ga značilno vzdušje negotovosti in nenehne, vseprisotne tihe groze, vendar je obenem poetičen in ganljiv, saj so v ospredju majhne vsakdanje prigode, natopljene z nostalgijo po gimnazijskem življenju v času Eisenhowerjeve Amerike, ko so slavili junake šolske nogometne ekipe, uprizarjali šolske gledališke igre in prirejali šolske plese, na katerih je kraljeval swing. 22. 11. 1963 je v isti sapi romantična in pesimistična knjiga: romantična glede vsemogočnosti resnične ljubezni in pesimistična glede vsega preostalega. Ja, naj vas ne zavede, 22. 11. 1963 je ljubezenski roman.« Še ena epska saga izpod peresa kralja, torej!

Alan Mikhail: Božja senca
Humanistično delo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila (1979) nosi podnaslov Sultan Selim, njegov Osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta, prevedel pa ga je Matej Venier. Mikhail, ki je profesor zgodovine in predstojnik katedre za zgodovino na Univerzi Yale, se je uveljavil predvsem s svojimi deli o zgodovini Bližnjega vzhoda, za svoja dela je prejel številne nagrade, njegove prispevke pa objavljata časopisa The New York Times in Wall Street Journal.

Pričujoče delo je v osnovi življenjepis sultana Selima I. (1470–1520; vladal od 1512 do 1520), ki je z osvojitvijo mameluškega Egipta, Sirije in arabskih dežel ter zmago nad Safavidsko državo močno razširil osmanski imperij in ga spremenil v svetovno velesilo. Kot dodaja prevajalec Matej Venier, pa je delo »več kot življenjepis nekega osvajalca. Je geopolitični pregled sveta v prelomnem obdobju na prehodu iz 15. v 16. stoletje, ko se je razdrobljena Evropa zaradi pretrganih trgovskih poti na Vzhod in nemoči pred vojaško superiornim Osmanskim imperijem obrnila na Zahod in začela čezmorska osvajanja.

Mikhail izhaja iz nekoliko drugačnih predpostavk, kot smo jih vajeni: zahod v njegovi interpretaciji zgodovine ni a priori nosilec zgodovinskega napredka in islam ni očrnjeni in zločinski drugi, temveč evropski enakovredna civilizacija, ki je zahodni svet nikoli ni priznal kot take, čeprav je v neštetih vidikih izoblikovala novoveško Evropo in z njo sodobni svet in je bila v obravnavanem obdobju bolj versko strpna kot krščanski Zahod.« Fascinantno delo vključuje opise spopadov med islamom in krščanstvom od grških otokov, Španije in severne Afrike do ekvatorialne Afrike, ki so se z zasužnjenimi afriškimi muslimani vred preselili v Novi svet takoj po njegovem odkritju.

Prevajalec ob tem dodaja: »Posebni poglavji sta posvečeni življenjski poti Krištofa Kolumba, ki se je večino življenja zaman boril proti muslimanskim silam na valovih Sredozemskega morja, nato pa prenesel svojo križarsko vojno čez Atlantik v Novi svet, ter uporu muslimanskih črnih sužnjev na pravkar zasedenih španskih Antilih. Zanimiva je tudi analiza Luthrovega odnosa do islama, ki ga je veliki reformator izrabljal za napade na papeštvo; sovražnik znotraj lastne civilizacije je hujši od rivalske civilizacije, enako kot je bil za sultana Selima nevarnejši šiitski Safavidski imperij kot krščanski Zahod in je z neizmerno krutostjo preganjal šiite v svoji državi, medtem ko je bil do kristjanov in Judov strpen. Izjemno natančno dokumentirana biografija je pogled iz drugega zornega kota, ki bo prevetril naše predstave o prelomnem zgodovinskem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek.« Študija je tako nujno branje za vse, ki si želijo pogleda na temo z zornega kota, ki ga niso vajeni.