RAZVEJANE MITOLOGIJE

RAZVEJANE MITOLOGIJE
Majske knjižne novosti založbe Beletrina

Majska knjižna bera je raznolika in navdušujoča. Precej je izvirnega leposlovja. Najprej je tu Beli volk, drugi del trilogije psiholoških kriminalk Irene Svetek, ki jo je otvorila lanska uspešnica Rdeča kapica. Gabriela Babnik se predstavlja z novim romanom Tišina, polna vetra, Aleš Šteger pa s knjigo novel Bogovi se nam smejijo. Brali bomo lahko tudi dve posebni izdaji, in sicer ponatis dveh odmevnih romanov Ferija Lainščka Ločil bom peno od valov ter Muriše v skupni knjigi, naslovljeni Murska saga, ter zbirko slovenske uporniške poezije H2SO4, ki sta jo uredila Igor Saksida in Masayah. Prevodno leposlovje pa tokrat predstavlja s Pulitzerjem nagrajeni roman Razvejenje Richarda Powersa, ki ga je prevedel Andrej E. Skubic.

Irena Svetek: Beli volk

Beli volk je nova psihološka kriminalka Irene Svetek, druga v seriji po lanski uspešnici Rdeča kapica, v kateri smo spoznali tožilca Mia Aurellija in po kateri se bo snemala televizijska serija. Tokrat je okvir zgodbe močno vpet v staroslovansko mitološko izročilo, v Kočevskem rogu namreč odkrijejo golo truplo ženske, ki ji obraz prekriva zlovešča maska v obliki volčje glave. Avtorica Irena Svetek ob tem pojasnjuje: »Preden sem začela pisati roman Beli volk, sem veliko brala o staroslovanski mitologiji. Vedno me je namreč zanimalo, kako to, da tako malo vemo o njej, saj gre za izjemne zgodbe, ki so del naše kulturne dediščine in navsezadnje našega geografskega prostora. Porodila se mi je ideja, da jih vpnem v kriminalni okvir, iz slovanskih vegetacijskih bogov naredim junake in jih popeljem v današnji čas. Za milje romana sem izbrala Belo krajino in Kočevsko, saj se mi ti dve pokrajini zdita izjemno magični, vsaka na svoj način, Bela krajina simbolizira pomlad in poletje, Kočevsko pa jesen in zimo, kar je ključno za pripoved. Bralcu sem želela približati vsebino staroslovanske mitološke preteklosti in na ta način osvetliti zgodbe, za katere mislim, da je pomembno, da jih poznamo.«

Vzdušje romana je prav zaradi mitološkega ozadja strašljivo, temačno, nenehno se zdi, da na nas s strani prežijo krvoločni volkovi, ob tem pa se seveda vedno bolj zavedamo, da znajo še bolj krvoločni biti kar ljudje sami. Veliko o tem pove že ugotovitev, da ima žrtev na rami človeški ugriz in da je bila posiljena. Med raziskavo seveda na plano privrejo družinske skrivnosti, ki jih skrbno čuvata žrtvina starša, Mokoš in Perun, ob tem pa se razkrijejo še številne druge povezave, grehov iz preteklosti, pa tudi neka na videz nepovezana preprodajalska mreža, kjer se prav tako pojavi beli volk – v obliki zasvojljivega belega prahu.

Pot romana vodi tako v Kočevje, kjer je žrtev delala v Društvu za zaščito kočevskega volka, pa v Belo krajino, kjer je Aurelli preživel poletje z nekdanjo ženo Violo, s katero sta se kljub trpljenju zaradi nesrečne smrti njunega sina spet zbližala, pa tudi čez meje Slovenije, kjer se v grobih okoliščinah pišejo težke življenjske zgodbe. Povrh tega pa se kmalu zgodi še en umor … Polnokrvna in premišljena kriminalka preseže pričakovanja in nadgradi svojo že tako uspešno predhodnico. 

Gabriela Babnik: Tišina, polna vetra

Gabriela Babnik se v svojem novem romanu Tišina, polna vetra ukvarja z odnosom med slavnim francoskim pesnikom Charlesom Baudelairom (1821–1867), avtorjem pesniške zbirke Rož zla, in njegovo muzo, igralko in plesalko Jeanne Duval (1820–1862). Srečala sta se leta 1842, njuno razmerje je trajalo približno dvajset let in navdihnila je nekatere pesmi iz Rož zla.

Skoraj vsi Baudelairovi biografi pa so Duval obsodili, da je uničila velikega pesnika z varanjem, zapravljanjem denarja in dostavljanjem opija. Zato se pričujoči roman ukvarja z dekonstrukcijo odnosa pesnika do muze, pri tem pa reflektira tudi izvor rasizma in negrofobije. Avtorica Gabriela Babnik ob tem pojasnjuje: »Tišina, polna vetra zagotovo pomeni moje približevanje francoski kulturi in jeziku.

Vendar nisem želela slediti biografskim dejstvom, temveč sem spisala roman, ki na kreativen način povzema življenje tako Charlesa Baudelaira kot Jeanne Duval. Posebej prestavitev v sodobni čas, ko se srečamo s sodobnim Charlesom in sodobno Jeanne, pomeni refleksivni obrat. Najprej sem mislila, da je Charles Baudelaire tisti, ki je utrl pot v sodobnost (on pripada beethovnovski tradiciji), toda izpisalo se mi je, da je Jeanne Duval kot kabarejska pevka tista, ki je predhodnica oziroma naslednica pesniško-eksotičnega vira. Jeanne Duval je le ena temna pika v množici drugih. Tu je še Matissova Haitijka iz leta 1943, ki obljublja radostno čutnost, pa Picassove Avignonske gospodične iz leta 1907, ter »njihovo namigovanje na fantazmo goltajoče črne ženske seksualnosti«; v francoskem eksotičnem imaginariju je gotovo prav osebnost Josephine Baker utrdila obliko predrznega, brezskrbnega in razuzdanega rasizma.« Roman raziskuje tudi zgodovino njunega časa od vpliva fotografije na upodabljanje ženskega akta, prvo fotografijo iz zraka, balonarstvo, status pesnika v urbanem okolju, vzpostavljanje državljanskih pravic, predvsem pa spolne in razredne razlike med ljubimcema. »Jeanne Duval je verjetno imela zelo malo manevrskega prostora za samouresničitev, pa vendarle si domišljam, da je v njej sublimirano tudi svojevrstno uporništvo. Ne nazadnje v sebi nosi spomin na pokrajine s plantažami, otožno petje kreolskih dojilj, v njej se, kot pravi Baudelaire, nahaja črnska duša s svojo živalsko krčevitostjo, otroškimi radostmi, pa tudi žalost suženjske preteklosti,« še dodaja avtorica, ki pravi, da se ji zdi ta roman v obrtniškem smislu njen najboljši, saj je morala precizno slediti obema glasovoma, ki na neki način še vedno prebivata v nas. Čuten in erotičen roman, ki odnos dveh zgodovinskih oseb prikaže tudi kot igro moči in postreže še s svojevrstnim obratom, je obvezno branje za vse poetične duše.

Aleš Šteger: Bogovi se nam smejijo

Bogovi se nam smejijo Aleša Štegra je knjiga šestih novel. V njej se avtor poigrava z grškimi miti, ki jih skozi sodobne in aktualne zgodbe zapisuje na novo, v drugačnih kontekstih. Pri tem avtor pojasnjuje: »Čeprav je dogajanje vseh novel postavljeno v današnji čas, skozi usode odmevajo zgodbe starih grških mitov o Evropi, Prometeju, Narcisu, Orfeju, Meduzi in Ikarju. Smo v svetu, ki so ga bogovi zapustili, res tako daleč od časov, ko je njihov milostni nasmeh ali posmehljivi krohot vladal človekovi usodi?« 

Vsaka od zgodb je presenetljiva in aktualna, osredotočajo pa se na človeške odnose, strasti, hrepenenja, želje, travme, prav tako kot originalni miti. V zgodbi o Evropi spremljamo usodo Barish, ki hoče pred nekdanjim partnerjem rešiti njegovo mladoletni hčerko, ki jo je že prodal za nevesto, zato jo ugrabi in poskuša odpeljati boljšemu življenju naproti, kar pa se seveda tragično izjalovi. Prometej je ime rudarja, ki mu je zaupana tajna naloga izkopavanja zapuščenega rova, da bi odkril resnico, ki pa je izjemno boleča, saj ugotovi, da izkopava množično grobišče. 

Narcis se poskuša celo življenje dokazati in uspeti v umetniški in zabavni industriji, vendar se mu njegove nepremišljene promocijske akcije maščujejo, dokler ne ostane sam s svojim odsevom. Čuvaj v narodnem muzeju pa se zaljubi v ulično glasbenico, ki ga očara s svojim igranjem na kitaro, a izkaže se, da je zapletena v nenavadne posle in kot Orfej Evridiko jo mora poskusiti rešiti iz podzemlja. V Meduzi se ljubezensko razmerje med moškim in žensko, ki jo prvič uzre le v odsevu, sprevrže v krvavo in sumljivo zgodbo o manjkajoči glavi, Ikar pa se pod žgočim soncem rodi sredi begunske krize, ko se namesto sprejemanja dogaja vračanje v kraj, od koder so pobegnili. Preslikave mitov v sedanjost ponujajo številne možnosti za razmislek, o tem, da se iz zgodovine nič ne naučimo, do tega, kako se skozi čas obnavljajo določeni vzorci in kako se usoda rada poigrava z vsemi in povsod. Ob tem pa se bogovi, kot nakazuje naslov, le privoščljivo smejijo. Knjiga je prepredena z majhnimi namigi in aluzijami na grške mite in sodobne zgodovinske dogodke, v svoji bogatosti pa ne pozabi na rdečo nit, ki jo spretno kot Ariadna, razpleta vse do katarzičnega konca.

Feri Lainšček: Murska saga

Pisateljski opus Ferija Lainščka je močno zaznamovan z Muro, ki ga nagovarja in navdihuje, zato bralcem razkriva nekaj njenih skrivnosti in jo na papir preliva v čudovitih umetniških zamahih. Dve izmed takih del, Ločil bom peno od valov in Muriša, se v pričujočem ponatisu predstavljata v eni knjigi s skupnim naslovom Murska saga. 

Roman Ločil bom peno od valov, ki je prvič izšel leta 2003, se dogaja med prvo svetovno vojno v Pomurju. V njem spoznamo Elico, ki se zaljubi v Ivana Spranskega in mu po poroki povije sina Juliana. Kmalu pa se za mlado ženo začnejo težki časi, saj jo mož zanemarja, pojavi pa se tudi njegova nekdanja nevesta s tragično zgodbo. Da bi jo mož zaščitil pred grožnjo, jo zastraži, Elica pa se zbliža s stražarjem Andijem in skupaj pobegneta, čeprav mora ob tem zapustiti svojega sina. Muriša, ki je izšla leta 2006, nadaljuje zgodbo in se dogaja v času druge svetovne vojne. 

Protagonist romana je Eličin sin Julian Spransky, mladi inženir, ki gradi most na reki Muri, vendar ga pozneje poruši jugoslovanska vojska. Tudi v tem romanu spremljamo usodno ljubezensko zgodbo, saj se Julian zaljubi v Zinaido Kozlov in na svojo grozo ugotovi, da njun odnos zaznamuje temačna skrivnost. Obe deli sta rahločutni, polni magije panonskih ravnic, prebujenih strasti in ljudi, ki kljub srčnim ranam ne izgubijo upanja v ljubezen. Avtor Feri Lainšček dodaja: »Romana Ločil bom peno od valov in Muriša, ki bosta prvič natisnjena v skupni knjigi, zavzemata v mojem opusu posebno mesto. Mislim, da sta se mi res posrečila in vesel sem, da sta preživela svoj čas. Natisa Murske sage se zelo veselim, 3. junij, ko bomo knjigo predstavili na Otoku ljubezni na reki Muri, bo zame praznični dan. Upam, da se nam bo pridružilo veliko ljubiteljev moje literature in bo res prava panonska veselica.«

Igor Saksida in Masayah: H2SO4

Ob zbirki slovenske uporniške poezije H2SO4 sta moči združila literarni zgodovinar dr. Igor Saksida in ena najbolj prepoznavnih ustvarjalk na slovenski hiphop sceni, Masayah. Antologija je celostna umetnina, saj prinaša 35 pesmi upora, ki je odmeval že v ljudskem slovstvu, potem pa se je prek poezije Prešerna, Jenka, Levstika, Gregorčiča, Cankarja, Kosovela, Kajuha, Minattija, Zajca, Šalamuna, Novaka in drugih prenesel vse do danes, ko še kako živi in kot močna kislina, po kateri ima naslov antologija, razžira vsakdanjo apatijo in brezvoljnost ter poziva k uporu in izražanju mnenja na glas.

Igor Saksida v spremnem besedilu zapiše, da ga je od nekdaj privlačila poezija, ki bralca provocira, že kmalu po izidu antologije Kla kla klasika (2017), ki je mlade nagovorila k branju klasike, pa si je zaželel zbrati slovensko uporniško poezijo. To mu je uspelo s pomočjo Masayah, avtorice več kot 40 odmevnih in družbenokritičnih raperskih skladb, ki je za knjigo prispevala osem svojih besedil, skupaj z Hyujem pa sta ustvarila izvirne glasbene interpretacije izbranih uporniških pesmi.

Knjiga tako povezuje svet poezije in svet urbane kulture mladih, ki jo navdušuje vse od klasičnega rapa do trapa. Pomemben del knjige so tudi spremni zapisi, komentarji in spomini, v katerih 34 različnih bralcev komentira izhodiščna besedila. Med njimi najdemo številna imena, ki izstopajo na področjih glasbe, gledališča, literature, gospodarstva, filozofije, novinarstva in še kje, pa tudi dijake in študente. Igor Saksida ob tem dodaja: »Zbirka slovenske uporniške poezije H2SO4 zajema pesmi intimnega uporništva in komentarje, ki so jih napisali posameznice in posamezniki, izstopajoči iz okvirov varne, predvidljive vsakdanjosti. Zajema pa tudi odlične aktualizacije klasičnih in sodobnih pesniških sporočil, ki so jih prispevali slovenski raperji različnih slogovnih usmeritev. Nastajanje tega dela zbirke je vodila Masayah, podlage za album, ki je v knjigi dostopen preko QR kod, je pripravil producent Hyu. Kdo naj pije zdravilno H2SO4? Vsi, ki vedo, da je pesem klofuta! Zakaj celiti rane s H2SO4? Ker hitra prehrana, telenovele in pomirjevala ne delujejo! Kaj poreče o H2SO4 cenzura? Po…la bo!« Knjiga je res divja, neulovljiva, eklektična, razpuščena, svobodna, prav takšna, kot se spodobi za knjigo uporniške poezije. V njej mrgoli grafitov, fotografij, QR kod, čačk, pack, komentarjev, risbic, nekateri deli tekstov so podčrtani ali obkroženi, kot da bi jo pred vami v roke dobil že kak zagret upornik, zato je izkušnja branja presenetljiva, navdušujoča, vsaka stran razkrije nekaj novega in norega.

Richard Powers: Razvejenje

Ameriški pisatelj Richard Powers (1957) je za svoj roman Razvejenje leta 2019 prejel Pulitzerjevo nagrado, zdaj pa lahko to ambiciozno in impozantno knjigo, ki se pne čez več kot 700 strani, beremo v slovenskem prevodu Andreja E. Skubica.

V njem spremljamo devet ljudi, ki si delijo edinstvene izkušnje, povezane z drevesi. Od tod tudi naslov romana, razvejenje je namreč sestavljeno iz orjaških dreves, ki se dvigajo nad okoliškimi krošnjami. Powers je navdih za roman dobil med poučevanjem na Stanfordu, ko se je prvič srečal s sekvojami. Knjiga je razdeljena na štiri sklope, poimenovane po življenjskem ciklu drevesa: Korenine, Deblo, Krošnja in Semena.

Gre za prav posebno bralsko doživetje, kar poudarja tudi prevajalec Andrej E. Skubic: »So knjige, ki vas pripravijo do nenavadnih reči. Na primer, da se začne mestni človek, ki nikoli ni znal ločiti gabra od bukve, zanimati za drevesa, ki rastejo ob cesti, po kateri se vsak dan sprehaja, opazovati njihove liste, lubje in cvetove. Se učiti njihovih skrivnostnih imen. Razvejenje Richarda Powersa je knjiga o človeških usodah: umetnik Nicholas Hoel, inženirka Mimi Ma, profesor psihologije Adam Appich, odvetnik Ray Brinkman in stenografka Dorothy Cazaly, vietnamski veteran Douglas Pavlicek, invalidni računalniški genij Neelay Mehta, botaničarka Patricia Westerford in študentka aktuarskih ved Olivia Vandergriff vsak na svojem koncu ameriške celine živijo povsem različna življenja, toda vsako od njihovih življenj se v nekem obdobju osebne zgodovine poveže z našimi lesenimi sobitji, ki že stotine milijonov let na Zemlji ustvarjajo pogoje za življenje. Nekateri pri tem umrejo, nekateri končajo v zaporu, nekateri dosežejo svetovni sloves, nekateri pa le za vselej spremenijo svoj pogled na svet – kar lahko doseže tudi ta knjiga.« Njihove zgodbe se prepletajo in dopolnjujejo na neverjetne načine, ob tem pa roman sporoča, da poleg našega obstaja še en svet – ogromen, počasen, povezan, iznajdljiv svet dreves. V tem smislu je roman tudi odličen predstavnik ekološke fikcije, saj opozarja na to, da se kot družba vedno bolj oddaljujemo od narave. Nujno branje.