V zbirki Beletrina je izšla že 500. knjiga
V zbirki Beletrina, ki bralce že štiriindvajset let razvaja z najboljšo literaturo domačih in tujih avtorjev, je te dni izšla jubilejna petstota knjiga, Ristanc Julia Cortázarja. Gre za kultni roman argentinskega pisatelja, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja zaznamoval takrat še zelo mlado literarno generacijo in jo spodbudil k ustanovitvi nove založbe in snovanju leposlovne zbirke Beletrina. Zbirko sta leta 1996 zasnovala Mitja Čander in Aleš Šteger ter že takrat zapisala njeno vodilo, ki velja še danes: dopuščati raznovrstnost estetskih, idejnih, žanrskih in generacijskih pristopov, ob tem pa staviti na duhovno ambicijo.
Mlada založba z nekaj iskrenimi entuziasti se je ob svoji ustanovitvi imenovala Študentska založba, leta 2014 pa je prevzela ime po svoji leposlovni zbirki in se odtlej imenuje Beletrina. Je ena najbolj ambicioznih slovenskih založb, ki svoje bralce razvaja z vrhunskimi literarnimi in humanističnimi deli. Poleg literarne zbirke Beletrina in številnih drugih dejavnosti že od vsega začetka ustvarja tudi humanistično zbirko Koda, skrbi za posebne knjižne izdaje, organizira dva velika literarna festivala (Dnevi poezije in vina ter Literature sveta – Fabula), vodi mednarodno pesniško platformo Versopolis ter skrbi za razvoj in ponudbo elektronskih knjig v okviru platforme Biblos.
Ristanc argentinskega avtorja Julia Cortázarja (1914–1984), ki je ob svojem izidu leta 1963 zaradi svoje eksperimentalnosti dvignil veliko prahu, je eno najvplivnejših del svetovne literature 20. stoletja in eno največjih španskih del vseh časov. Vesna Velkovrh Bukilica je za prevod te miselne epopeje leta 1995 prejela Sovretovo nagrado, zdaj pa ga je osvežila posebej za Beletrino. Dodatek k novi izdaji, ki je hkrati 500. knjiga zbirke Beletrina, sta spremni esej Mitje Čandra in Cortázarjeva pisemska korespondenca z različnimi sodobniki, v kateri pojasnjuje snovanje romana, razgrinja sam proces pisanja in komentira odzive javnosti nanj. Ta načrtno hermetični roman, sestavljen iz 155 poglavij, je mogoče brati na različne načine – Cortázar na začetku poda kažipot, v katerem posreduje zagonetna navodila za branje. Tudi sami besedilni postopki, ki vključujejo tok zavesti, odlomke iz drugih del, spominske drobce in še kaj, pripomorejo k nenavadnosti in neulovljivosti romana, v katerem se je avtor veliko bolj kot fabuli posvetil eksperimentalnosti. Čudovito bizarno.
